WannaBe Journalist

Blog odslej na Siolu

2011-04-04T17:39:00.001+02:00

Blog se odslej nahaja na: http://ninajelenc.blog.siol.net

New location of my blog: http://ninajelenc.blog.siol.net/

Mariza, Ljubljana 19. maj 2010

2010-05-22T18:06:00.004+02:00

Fotografiranje koncerta ni bilo najbolj zaželeno, zato sem s kompaktnim fotoaparatom naredila le nekaj fotografij na hitro.

Malo drugačno kajakaštvo- Vavrinec Hradilek v praškem podzemlju

2009-11-22T21:47:00.002+01:00

Khaled v Ljubljano prinesel arabske ritme

2009-05-22T10:16:00.007+02:00

Festival Druga godba, Križanke, 21. maj 2009, ob 21h

V okviru festivala Druga godba je slovensko prestolnico že tretjič obiskal alžirski kralj rai glasbe Khaled, ki je znova navdušil polne Križanke. V slabih dveh urah nastopa je predstavil tako stare hite kot skladbe z novega albuma Liberté.

49-letni glasbenik, ki se je rodil v alžirskemu pristaniškemu mestu Oranu (Wahran, kot se mesto imenuje v arabščini) se je z glasbo začel ukvarjati že v 70-ih letih in kmalu navdušil glasbene strokovnjake. Cheb Khaled (Mladi mož Khaled) je kmalu postal najbolj znan alžirski izvajalec rai glasbe in si prislužil naslov kralja tovrstne glasbe.

V karieri je izdal deset studijskih albumov, zadnji Liberté pa šteje le dobra dva meseca. Mednarodni uspeh je dosegel potem, ko je ostal le Khaled (brez Cheb) in izdal pesem Didi. Ta ni bila zelo priljubljena le v arabskem svetu in v Franciji, kamor se je zaradi političnih razlogov preselil leta 1986, temveč tudi v Pakistanu in Indiji. Tu so pesem Didi uporabili celo v enem izmed filmov bollywoodske produkcije. Leta 1993 je vstopil na britanski in ameriški trg, istega leta pa gostoval tudi v enem izmed najboljših pogovornih šovov v ZDA – Tonight Showu, ki ga vodi Jay Leno. Še večji uspeh pa je dosegel s skladbo Aicha, s katero se je predstavil tudi tistim, ki sicer arabske glasbe ne poslušajo.

Prav Aicha je bila vrhunec ljubljanskega koncerta, ki je sicer že ob prvih taktih na noge vzdignil praktično vse obiskovalce koncerta. Khaled se je tokrat odločil za nekoliko mirnejšo glasbo, a smo na svoj račun prišli tudi tisti, ki imamo radi njegove živahnejše ritme, kot so pesmi Ouelli El Darek (arabsko-jamajški ritmi), Abdel Kader ali pa Trigue Lycee. Na odru je glasbenika, ki je prispeval tudi pesem – Benthi - za četrti del francoskega filma Taxi, spremljalo enajst glasbenikov, ki jih je nabral iz vseh vetrov, saj so med njimi tako Alžirci, Francozi, Maročani kot Armenci, ki so bili prav tako odlični kot pevec. Ta je na Drugi godbi nastopal že leta 2000 in nato še pet let kasneje.

Fotografije: Nina Jelenc Photography

Video:

Ouelli El Darek

Tina Turner: Preprosto najboljša

2009-04-28T22:48:00.015+02:00

Rock babica, kot mnogi radi poimenujejo Tino Turner, je v okviru turneje ob 50-letnici glasbenega udejstvovanja 27. aprila obiskala češko prestolnico in na noge dvignila celotno praško dvorano O₂.

Arena, ki je bila nekoč bolj poznana pod imenom Sazka, sicer ni bila polna do zadnjega kotička (ob koncertih dvorana sprejme 18 tisoč obiskovalcev), saj je bilo nekaj sedežev v dražjih sektorjih še prostih, kar gre najverjetneje pripisati nekoliko višjim cenam vstopnic, ki pa so bile v primerjavi s tistimi na Dunaju še vedno ugodne. Tina, ki bo novembra dopolnila 70 let, na odru ni kazala svojih let. Glas ima kakor ponavadi izjemen in močan, prav tako pa je njen odrski nastop še vedno prava eksplozija energije.

Koncert, ki mu je prisostvovalo lepo število slovenskih ljubiteljev Tine Turner (povsem slučajno smo se srečali v parterju), je začela s približno 15 minutno zamudo, a nato z nekaj kratkimi prekinitvami za preoblačenje in nekoliko daljšim glavnim odmorom končala po treh urah nastopa. V tem času je predstavila skoraj vse hite, ki se jih je v 50 letih, odkar je na sceni nabralo, kar precej, med njimi pa so največji aplavz in glasno prepevanje publike poželi Proud Mary, Simply the Best, We don't need another hero in What's love got to do with it.

Posebno navdušenje občinstva je Anna Mae Bullock, kakršno je pravo ime Tine Turner, požela med izvedbo pesmi Nutbush City Limits, saj se je nad parter povzpela s premičnim mostom in se tako občinstvu še bolj približala. To je bil trenutek, ki je omogočil kar nekaj uspešnih fotografij, seveda le za nas 'srečneže', ki smo uspeli v dvorano pretihotapiti fotoaparat, saj so bili varnostniki precej strogi in so natančno preiskovali torbice.

Poleg izjemnega glasu in nastopa zvezdnice večera je potrebno omeniti tudi njeno spremljevalno skupino, ki jo sestavljajo vrhunski glasbeniki in glasbenice. Tudi scena je bila dih jemajoča. V primerjavi z odrsko postavitvijo, kakršno lahko ponavadi vidimo na koncertih v Ljubljani, je bila ta kakor z drugega planeta.

Fotografije: Nina Jelenc Photography

Video:

We don't need another hero

Let's stay together

Simply the Best

Nutbush city limits

Nutbush city limits - part 2

Brenin tivolski šov, Ljubljana 21. marec 2009

2009-03-22T11:20:00.017+01:00

Balkanska zvezdnica Lepa Brena, poleg Zdravka Čolića verjetno največja v zadnjih desetletjih, je po sedemnajstih letih znova nastopila v Ljubljani. In to več kot uspešno, saj je bila ledena dvorana Hale Tivoli polna, po treh urah koncerta pa je ljubljanska publika želela še več.

Fahreta Živojinović, kot je pravo ime bošnjaške pevke, ki je prebivališče našla v Beogradu, je na oder sicer stopila s polurno zamudo, a si nato privoščila le nekaj minutni premor za preoblačenje. Koncert je začela s hitom z najnovejšega istoimenskega albuma Udji slobodno, ki ga je na veselje večine obiskovalcev na koncertu nato ponovila še dvakrat. Seveda so svoje mesto ob novih hitih dobili tudi stari, sedaj že skoraj legendarni hiti Čačak, Čik pogodi, Luda za tobom, Janoš, Mile voli disko ... Največje navdušenje pa je čisto ob koncu koncerta požela pesem Jugoslovenka. Očitno (nas) je jugonostalgikov še precej. Lepa Brena je navdušila tudi z močnim vokalom, ki ga je dandanes na slovenskih odrih precej težko opaziti. V tem elementu bi izmed koncertov, ki sem jim prisostvovala lahko izpostavila le še Zdravka Čolića, za katerega se zdi, da v živo poje še bolje kot v studiu. Za primerjavo koncert, sicer že rahlo ugašajoče latino zvezde Julia Iglesiasa, se lahko pred Breninim le skrije (tako po vokalnih sposobnostih kot kontaktu z občinstvom).

Brenine obleke so bile v primerjavi z oblačili nekaterih drugih srbskih zvezdnic izjemno nevpadljive, vse prisotne pa je presenetila z novo pričesko. »Po osemnajstih letih sem frizerju dovolila, da mi skrajša pričesko,« je čisto ob koncu povedala Lepa Brena, ki je poleg svoje 40-članske spremljevalne skupine predstavila tudi frizerja, ki je zaslužen za nov videz zvezdnice. Na odru sta se ji sicer pridružila tudi ljubljanski župan Zoran Janković in mož, nekdanji odličen jugoslovanski teniški igralec, Slobodan 'Boba' Živojinović.

Link do fotografij / Photos : Nina Jelenc Photography

Video posnetki:

Udji slobodno - konec koncerta

Zašto

Kuča laži

Sledeči

Jugoslovenka

Udji slobodno - začetek koncerta

Pazi kome zavidiš

Dobra grešnica

Sanjam

Nočas mi srce pati

Jurij in Lado v novo sezono z Lepo Breno

2009-02-09T18:35:00.004+01:00

Fotografije: poptv.si

Jurij Zrnec in Lado Bizovičar sta se s četrto sezono oddaje As ti tut not padu?! le vrnila na male zaslone. Vse glasnejše so bile namreč govorice, da bodo oddajo ukinili oziroma postavili na stranski tir. Takšno usodo je zaradi recesije doletel cel kup oddaj, predvsem resničnostnih, ampak kot kaže As ti tut not padu?! še ni za staro šaro. Gostja prve oddaje je bila Lepa Brena.

Srbska pevka, podjetnica in še marsikaj, ki je poleg Zdravka Čolića največja zvezda bivše Jugoslavije in njena slava traja še iz osemdesetih let, je gostovanje izkoristila tudi za napoved prihajajočega koncerta, ki bo 21. marca v ljubljanski Hali Tivoli. Gostja je, tako se je vsaj zdelo, v oddaji uživala, to pa bi lahko trdila tudi za Jurija Zrneca, ki se je na trenutke zdel kot začaran. Lepa Brena je nastopila v dveh skečih, veliko mero humorja pa pokazala tudi v pogovoru, ki ga voditelja tokrat nista prekinjala z mnogimi skeči, temveč je bil izpeljan zelo elegantno. Še posebej zabaven je bil del, ko je razlagala o svojih glasbenih začetkih in o tem, kdaj je prvič na časopisnih straneh uzrla moža, znanega in uspešnega teniškega igralca Slobodana Živojinovića. Voditelja sta ji ob kulturnem prazniku poklonila Prešernove Poezije v cirilici in jo prosila, da je prebrala pesem Kam. Seveda ni šlo brez glasbe. Najprej je zapela stari hit Miki Mićo, nato se je na odru pridružila Juriju Zrnecu, ki v vlogi menedžerja Jurifa pel pesem Ostariću, neću znati, na koncu pa je predstavila še zadnji hit z istoimenske plošče Udji slobodno.

Oddaja je bila po mojem mnenju zahvaljujoč izvrstnemu Juriju Zrnecu in sproščeni gostji zabavna, vendar pa so se kot že tolikokrat doslej s komentarji pojavili slovenski nacionalisti, ki vselej zaničujejo vse, kar prihaja z juga. Na tem mestu bi želela podati kritiko tem piscem, saj menim, da na vsa družbena področja res ni potrebno mešati politike. Bivša skupna država je poleg športnih uspehov slovela tudi po bogati kulturi, od književnosti, filma do glasbe, in tukaj res ni prostora, da nekoga ali nekaj napademo le zaradi nacionalne pripadnosti.

Še nekaj posnetkov:

Sugar prinesel porcijo smeha v MGL

2009-02-08T19:22:00.012+01:00

Peter Stone, Jule Styne, Bob Merrill: Sugar - Nekateri so za vroče (Some Like It Hot), režiser: Stanislav Moša, igrajo: Uroš Smolej, Gregor Gruden, Jana Zupančič, Janez Starina, Jožef Ropoša idr., Mestno gledališče ljubljansko

Fotografije: Mestno gledališče ljubljansko

Mestno gledališče ljubljansko (MGL) je pred tremi leti z uvrstitvijo mjuzikla na svoj repertoar v slovenski gledališki prostor prineslo novost, hkrati pa precej povečalo obisk. Prvo leto so imeli mnogo uspeha s Kabaretom, lani z Goslačem na strehi, letošnjo gledališko sezono pa so z mjuziklom Sugar- Nekateri so za vroče ljubljanskemu občinstvu pripravili veliko dozo smeha. V slabih dveh urah in pol, kolikor traja predstava, so gledalci priča mafijskim pregonom, transformaciji moškega v žensko in romantičnih peripetij.

Že tretjič je režisersko taktirko v svoje roke vzel Čeh Stanislav Moša, ki je res mojster mjuziklov, kar je dokazal že s prejšnjima postavitvama na odru MGL, na našem prostoru pa je prvič delal leta 1985 v Novi Gorici in Trstu. Pri predstavi Nekateri so za vroče je imel nadvse srečno roko z izbiro igralskega ansambla, ki je res vrhunski. V vlogi Jerryja oziroma Daphne blesti poleg Jurija Zrneca verjetno najboljši igralec mlajše generacije Uroš Smolej, za katerega se zdi, da mu je ta vloga pisana na kožo. Njegova igra je tako lahkotna, da se gledalcu zazdi, kako enostavno je vse skupaj, čeprav gre za izjemno naporno predstavo. Mimika in gib Uroša Smoleja sta izvrstna, prav tako tudi njegova transformacija v žensko. Krivično bi bilo izpostavljati le Smoleja, saj za njim prav nič ne zaostajajo niti Jana Zupančič v vlogi naivne Sugar Kane, Janez Starina v vlogi milijonarja Osgooda, Jožef Ropoša v vlogi gangsterja Gamaše in seveda Gregor Gruden kot Joe oziroma Josephine, ki se je dobro znašel v vlogi zapeljivega mladega milijonarja Juniorja in saksofonistke Josephine.

Mjuzikel so po filmskem scenariju na Broadwayju prvič uprizorili leta 1972, v filmu iz leta 1959 pa so igrali Marilyn Monroe, Jack Lemmon in Tony Curtis. Film velja za enega najzabavnejših v zgodovini, poudariti pa je treba, da je gledališka predstava še boljša. Tudi filmska upodobitev Daphne, ki je pripadla Jacku Lemmonu, se na trenutke zdi v senci igre Uroša Smoleja. Nasploh celoten ansambel skrbi za glasen smeh v dvorani, ki le stežka pojenja. Zapleti in komični trenutki si sledijo od začetka do konca predstave, ki se zaključi z znamenitim stavkom Nobody's perfect (Nihče ni popoln).

Posebna pohvala gre tudi scenografu Jaroslavu Milfajtu, ki je oder domiselno spremenil v stripovsko ozadje, hkrati pa z narisanimi mafijci v stripovskem stilu poskrbel, da je izgledalo, da je ljudi več, kolikor jih je bilo dejansko na odru. Edina nekoliko moteča stvar pri predstavi je bila igra z lučmi, pa še to le v delu predstave. Beg pred mafijci in zmedo so namreč ponazorili s hitro utripajočimi lučmi, ki so bile precej neprijetne, vendar pa je bil učinek dosežen, saj se je beg zdel kot počasen posnetek.

Mjuzikel Sugar – nekateri so za vroče je po približno štiridesetih predstavah, ki sem jih doslej videla v Mestnem gledališču ljubljanskem zagotovo najzabavnejša predstava, ki je res vredna ogleda in evrov. Nedvomno bo všeč tudi vsem tistim, ki sicer ne zahajajo v gledališče. Ogled: obvezen!

Oda deželi 'tam spodaj'

2009-02-08T16:25:00.010+01:00

Film: Avstralija. Žanr: Epska romantična vojna drama. Leto izida: 2008. Režija: Baz Luhrmann. Igrajo: Nicole Kidman, Hugh Jackman, Brandon Walters, Bryan Brown.

Novi film režiserja Baza Luhrmanna, ki se je med drugim podpisal pod filma Moulin Rouge ter Romeo in Julija, tokrat v glavno vlogo postavlja deželo. Že res, da sta osrednja junaka Lady Sarah Ashley in robati avstralski kavboj Drover, ki ju utelešata Nicole Kidman in Hugh Jackman, vendar tokrat vse zasenči Avstralija.

Film je zmes več žanrov. Žensko občinstvo najverjetneje pritegne romantična zgodba, moške pa vojni posnetki bombardiranja Darwina, ki na trenutke spominjajo na Pearl Harbour. V filmu smo priča še hudemu boju za ozemlje in verjetno najtemnejši točki avstralske zgodovine. Film namreč prikazuje usodo t. i. izgubljene generacije. To so bili mešani otroci, potomci belcev in aboridžinov, ki jih je država nasilno odvzemala. Čeprav se film začne z letom 1939 je to sramotno početje dobilo epilog šele lansko leto, ko se je avstralski premier javno opravičil za vse gorje. Prav ta film bi lahko pomenil preskok v razmišljanju in dojemanju ljudi, saj v preteklosti mnogi filmi, ki so izpostavljali problem razisma, niso dosegli želenega učinka, Avstralija pa ima možnost, da to popravi.

Režiser je glavni vlogi zaupal avstralskima igralcema Nicole Kidman in Hughu Jackmanu, ki nista razočarala. Kidmanova je izvrstno upodobila angleško aristokratinjo, ki se najprej ni znašla v kruti avstralski puščavi, skozi čas pa ta kraj vzljubila in se tudi značajsko popolnoma spremenila. Prav njena drugačnost je poskrbela za nemalo zabavnih elementov v filmu. »Najbolj čudna ženska, kar sem jih kdaj videl,« je bil komentar malega Nullaha čisto na začetku filma. Nullaha, ki ga je režiser uporabil kot pripovedovalca zgodbe, je upodobil enajstletni Brandon Walters, ki se je izvrstno znašel v vlogi simbola izgubljenih generacij in rasizma. Po dolgem času pa je v slovenske kinematografe z vlogo Kralja Carneyja prišel tudi Bryan Brown, ki je s Tomom Cruisom blestel v filmu Cocktail.

Kot že omenjeno je film prava oda Avstraliji, saj je Baz Luhrmann s pomočjo širokega kota lepo prikazal prostranstva, izvrstni pa so bili tudi posnetki sončnih zahodov in ozelenele narave po obsežnem deževju.

Čeprav je film dobra kritika družbe in prava reklama za avstralski turizem, pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti. V prvi vrsti je nekoliko predolg, saj traja kar 165 minut in gledalci proti koncu že večkrat lahko pomislijo, da se bo film že končal, pa nato znova sledi zaplet. Druga slabost pa je nekoliko pretirano izpostavljanje avstralskih klišejev, saj igralci neprestano uporabljajo tipične avstralske besede, ki jih je precej težko najti v katerem izmed slovarjev (npr. crickey). Če ste ljubitelj filmov kot so V vrtincu, Lawrence Arabski, Afriška kraljica in Moja Afrika, vam bo zagotovo všeč tudi Avstralija.

Pa ga imajo

2008-11-05T12:30:00.003+01:00

Američani novega predsednika namreč. Na veselje celotnega sveta, glede na volilne rezultate pa tudi večine Američanov je to postal 47-letni senator iz Illinosa Barack Obama. Veselje ob izvolitvi so Američani pokazali v številnih mestih širom Amerike, najbolj veselo je bilo gotovo v Grant Parku v Chicagu, kjer so imeli veliko zabavo, novoizvoljeni predsednik pa je someščane tudi nagovoril. Barackova izvolitev ne prinaša upanja po boljšem gospodarjenju le v preostali svet, ampak tudi v Ameriko. Če drugega ne, je to velik uspeh za temnopolte Američane, ki so jih več stoletij zaničevali in izkoriščali, z izvolitvijo Baracka Obame pa so dobili dokaz, da lahko sanjajo. Še več … sanje se lahko uresničijo.

Novega predsednika, ki bo skupaj z demokratskim kolegom Joeom Bidenom prisegel šele 20. januarja prihodnje leto, čaka težka pot. Združene države Amerike, pa tudi večina drugega zahodnega sveta, se soočajo z najhujšo finančno krizo po več kot sedemdesetih letih, ameriški vojaki so razsejani po frontah celega sveta, ugled ZDA, ki jim ga je »prigaral« George Bush pa že dolgo ni bil tako slab kot je v zadnjih nekaj letih. Barack, ki ga mnogi primerjajo z Johnom F. Kennedyjem, bo najprej moral pospraviti na domačem dvorišču. Pri uresničevanju zastavljenih načrtov bo prav gotovo naletel na visoke ovire bogatih republikancev, ki imajo svoje lovke razpotegnjene globoko v washingtonske hodnike. A ob sposobni ekipi in močni podpori javnosti, kakršno je užival med kampanjo, se ne gre bati, da mu ne bi uspelo.

Gotovo pa je nekaj. V prihajajočem mandatu, lahko pozabimo na »cvetke«, ki si jih je privoščil George W. Bush. Barack Obama namreč slovi kot izvrsten govornik in sogovornik. V spodnjem posnetku si lahko ogledate del Barackovega nastopa v pogovornem šovu z Jayem Lenom.

Pero pometel s konkurenco

2008-07-01T16:53:00.010+02:00

Zadnji junijski vikend je bil v Tacnu pravi kajakaški praznik. Za veselje je z zmago poskrbel olimpijec Peter Kauzer, ki je v finalni vožnji pometel s konkurenco. Da bo znova med favoriti za zmago je pokazal že v kvalifikacijah in polfinalu, ko ni imel večjih težav s postavitvijo vrat. V odločilni vožnji pa je še povečal svojo prednost pred najbližjimi zasledovalci in zmagal s skoraj petimi sekundami naskoka. To je bila prva zmaga za 24-letnega Hrastničana na kakšni pomembnejpi tekmi v Tacnu. Pred tremi leti, na evropskem prvenstvu, je bil drugi, lani pa je na tekmi svetovnega pokala zaradi 50 kazenskih sekund ostal brez stopničk. Drugo mesto je osvojil Čeh Lukaš Kubričan, ki je bil na stopničkah že na prvi tekmi svetovnega pokala v Pragi, tretji je bil Britanec Richard Hounslow. Drugi Slovenec v finalu je bil Dejan Kralj na sedmem mestu. Lanskoletni zmagovalec Jure Meglič je tokrat pristal na 16. mestu.

S svojim nastopom je v ženski konkurenci prijetno presenetila Nina Mozetič, ki je končno odpeljala tako kot zna, brez večjih napak, kar jo je na koncu tudi poneslo tik za zmagovalni oder. Po polfinalu je bila sicer druga, a v finalu so nekatere tekmice pokazale več. To je bila njena najboljša in hkrati najvišja slovenska ženska uvrstitev na tekmah svetovnega pokala. Z enajstim mestom je navdušila tudi Eva Terčelj. Zmagala je Nemka Mandy Planert pred Kitajko Jingjing Li, ki bo zelo nevarna tudi na olimpijskih igrah. tretja je bila Slovakinja Gabriela Stacherova.

Petrovi in Ninini uvrstitvi je svoj delež dodal še kanuist Jošt Zakrajšek, ki je drugič v svoji karieri nastopil med najboljšimi desetimi kanuisti v svetovnem pokalu. Prvič mu je to uspelo lani na tekmi v Augsburgu. Pičlih 14 stotink sekunde pa je od najboljših ločilo lani drugourščenega Dejana Stevanoviča. Najmlajši Benjamin Savšek je progo preveslal brez dotika, kar je zanj prava posebnost, a napaka v zgornjem delu proge ga je uvrstila na 24. mesto. Najboljši je bil Nemec Nico Bettge, pred Slovakom Alexandrom Slafkovskyim in Švicarjem Ronnijem Durrenmatom, ki je na podelitvi najboljšim kar sijal od zadovoljstva.

Med dvojici sta že v kvalifikacijah izpadla Luka Slapšak in Blaž Oven. V polfinalu pa sta obstali drugi slovenski dvojici. Luka Božič in Sašo Taljat sta zaradi bolezni prvega veslala nekoliko oslabljena in z dobro sekundo zaostanka za deseterico ostala na 11. mestu, mesto za njima sta bila Nejc Višnar in Urban Jarc. Podobno kot Kauzer med kajakaši sta pri dvojcih razred zase dvojčka Pavol in Peter Hochschorner. Rojaka Petra in Ladislava Škantarja sta ugnala za dobrih šest sekund, tretje mesto pa je pripadlo Čehoma Mareku Jirasu in Tomašu Maderju.

Še nekaj fotografij:

Več fotografij / more photos:

Kvalifikacije/Heats: http://ninajelenc.blogspot.com/2008/06/tacen-svetovni-pokal-28-in-29-junij.html

Polfinale/Semifinal: http://ninajelenc.blogspot.com/2008/06/tacen-svetovni-pokal-28-in-29-junij_29.html

Finale/Final: http://ninajelenc.blogspot.com/2008/06/tacen-svetovni-pokal-28-in-29-junij_467.html

Zadnji vlak za Peking

2008-06-17T10:49:00.003+02:00

V okviru predmeta Televizijski praktikum smo morali posneti in zmontirati televizijski prispevek. Material sva s kolegico Kristino nabirali med kajakaškimi izbrinimi tekmami.

V Tacnu je po včerajšnji zadnji izbirni tekmi postalo jasno, kdo bo odpotoval na evropsko prvenstvo v poljski Krakov. Prvenstvo bo za slovenske kajakaše in kanuiste izjemno pomembno, saj bo to druga in hkrati zadnja priložnost za pridobitev olimpijskih vozovnic.

Julio Iglesias s tehničnimi težavami – Ljubljana, 6. junij 2008

2008-06-07T22:06:00.014+02:00

Lomilec ženskih src in najbolj prodajani latino pevec Julio Iglesias je končno nastopil v Ljubljani. Zaradi pričetka evropskega prvenstva v nogometu so organizatorji na njegovo željo datum koncerta prestavili, tako da so si lahko nogometni navdušenci ogledali tudi koncert. Julio Iglesias, nekoč tudi sam nogometaš (bil je vratar pri madridskem Realu), je v ne povsem polni ledeni dvorani Hale Tivoli ljubljanski publiki predstavil svoje največje hite. Na veliko žalost ljubiteljev njegovih radoživih španskih pesmi se je tokrat bolj osredotočil na srce parajoče balade v španščini, angleščini in italijanščini.

Večer je otvoril mladi stand-up komik Tin Vodopivec, ki je dvorano v smeh spravil s šalami na račun zvezde večera, pripetljajev na železniški postaji in šalami o športnikih. Nekaj pred 21. uro pa je na oder prišel 64-letni Julio Iglesias, ki je samo s svojo prisotnostjo poskrbel za navdušen aplavz. Koncert je začel s pesmijo Quijote, ki je stalnica njegovega repertoarja že več desetletij.

V slabih dveh urah nastopa je predstavil še pesmi Manuela, All of you, Volver a Empezar, La media luz, La cumparasita (pri slednji dveh sta mu na odru družbo delala še tango plesalca), A canto a Galicia, Echame a mi la culpa, La paloma, Caruso … Čeprav so repertoar sestavljale večinoma balade, ni izpustil niti nekoliko poskočnejših Me va, me va, me va, La gota fria, Ae, ao, Amor in El bacalao.

Med pesmimi je pihal na dušo publiki in povedal, da ve vse o Sloveniji. »Vem, da vas je le dva milijona. Čez pet let naj vas bo štiri milijone,« je naročil, ob tem pa še izdal ''recept'', da se je za to potrebno ljubiti vsak dan, kot to počne on. Priznal je, da je bil še pred petimi leti tako živahen, da je lahko ženske zadovoljeval pred in po koncertu, zdaj pa tega ne zmore več, saj potem ne bi mogel peti. Kot je povedal, se zdaj raje ljubi s publiko na koncertih, ki ga za to še plača. Naklonjenost nežnejšemu spolu je izkazoval skozi cel koncert. Prav vse spremljevalne pevke so namreč bile deležne njegovih vročih poljubov.

Ljubljansko publiko je večinoma nagovarjal v angleščini, nekaj italijanskih oboževalcev, predvsem oboževalk, pa je pred italijansko popevko Caruso nagovoril v italijanščini. Julio namreč slovi kot poliglot. Poleg španščine in angleščine (morda bolj špangleščine, torej angleščine z izrazitim španskim naglasom) govori še italijansko, francosko in portugalsko. V karieri pa je nekatere pesmi posnel kar v 23 jezikih, tudi v japonščini, saj je bil na Japonskem izjemno priljubljen.

Čeprav so njegova najboljša koncertna leta že mimo, je vseeno navdušil pretežno žensko občinstvo. Veliko težav mu je povzročalo ozvočenje, zato je kar med petjem tonskim tehnikom sporočal, kaj je narobe, enkrat pa je celo prekinil pesem, da so težavo odpravili. Glasnost glasbenikov je bila namreč premajhna, medtem ko je bilo njegovo petje tako glasno, da je bilo na trenutke že prav grozno. Pa ne zaradi njegovih vokalnih sposobnosti, temveč nesposobnosti tehnikov! Publika je sicer uživala ob njegovem prepevanju, vendar pa je bila na trenutke zelo toga. K temu so najverjetneje pripomogla sedišča, saj so ljudje vstajali le redko, nekoliko krivde pa pripisujem tudi repertoarju. Če bi predstavil več živahnih pesmi, bi se prav gotovo to poznalo tudi pri reakcijah publike. Žal večina občinstva ni poznala besedil, tako da je prepevanje refrenov uspelo le pri nekaterih pesmih.

Več fotografij/more photos: http://www.ninajelenc.blogspot.com/

Video utrinek s koncerta:

Me va, me va, me va

Videospoti Julia Iglesiasa

2008-06-07T21:58:00.002+02:00

La gota fria

Gozar la Vida

Mal acostumbrado

Baila morena baila

Agua dulce agua sala

Me va, me va, me va

Milonga sentimental

El bacalao

All of you (duet z Diano Ross)

Julio Iglesias v Ljubljani

2008-06-07T21:31:00.012+02:00

Julio Iglesias je eden najbolj poznanih in cenjenih glasbenih izvajalcev na svetu. V štiridesetih letih kariere je posnel skoraj 80 albumov, prodal več kot 250 milijonov plošč v 14 jezikih in nastopil na več kot 5000 koncertih.

Rodil se je 23. septembra 1943 v Madridu. Ob študiju prava se je v mladih letih ukvarjal z nogometom. Kariero nogometnega vratarja v madridskem Realu je prekinila huda prometna nesreča, ki jo je doživel le dan pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Poškodbe so bile tako hude, da so se zdravniki bali, da Julio nikoli več ne bo mogel hoditi. Ob okrevanju se je učil igranja kitare in rodila se je nova kariera.

Prvo priznanje za glasbeno ustvarjanje je prejel leta 1968 na festivalu v Benidormu (obalno mesto ob Valencii). Dve leti kasneje je kot španski predstavnik nastopil na Eurosongu in s pesmijo Gwendoline zasedel četrto mesto. Deset let po prvem priznanju, torej leta 1978, je podpisal pogodbo z mednarodno produkcijsko hišo in plošče začel snemati tudi v angleščini, francoščini, portugalščini in nemščini. Sodelovanje s priznanimi glasbeniki kot so Willie Nelson, Diana Ross, Stewie Wonder mu je v osemdesetih letih prineslo svetovno slavo, razprodane koncerte in nagrado Grammy za najboljši Latino pop album (leta 1988).

Skoraj bolj kot po glasbenih dosežkih pa Julio slovi zaradi zasebnega življenja. Po sedmih mesecih poznanstva se je poročil z novinarko filipinskega rodu Isabel Preysler, s katero ima tri otroke. Najstarejša Chabeli je novinarka in službuje v Washingtonu, Julio jr. se je dolgo preživljal z manekenstvom, zdaj pa hodi po stopinjah svojega slavnega očeta in mlajšega brata Enriqueja. Isabel in Julio sta se ločila leta 1978. Družina Iglesias je leta 1985 zapustila Španijo, saj so Julievega očeta ugrabili pripadniki baskovske ETE. Policija ga je uspela rešiti po dveh tednih ujetništva.

Od leta 1990 Julio živi z nizozemsko manekenko Mirando Rijnsburger, s katero ima pet otrok. Prvorojenec Miguel Alejandro se je rodil leta 1997, Rodrigo dve leti pozneje, dvojčici Victoria in Cristina leta 2001, najmlajši Guillermo pa je 5. maja dopolnil eno leto.

Kljub poročnim zaobljubam je Julio nepoboljšljiv ženskar, saj kljub 64 letom še vedno polni časopisne vrstice z novicami o skokih čez plot. Po pisanju revije Maxim zaseda četrto mesto na lestvici največjih seks legend, saj naj bi zadovoljil več kot 3000 žensk. V enem izmed intervjujev se je pošalil rekoč: »To je gotovo napaka. Moral bi biti prvi. Lestvico so naredili v sedemdesetih letih, zdaj jih je že več. Gotovo sem prvi.«

Še nekaj fotk Julievih potomcev:

Julio Iglesias jr.

Enrique Iglesias

In še najmlajši člani družine Iglesias:

Fotografije: Hola!, WireImage, julioiglesias.com

Osem delcev v sestavljanki resnice

2008-05-01T23:01:00.003+02:00

Film: Točka Prednosti. Žanr: akcijski triler. Leto izida: 2008. Režija: Pete Travis.

Igrajo: Dennis Quaid, Forest Whitaker, Matthew Fox, Sigourney Weawer.

Trg v španski Salamanci je bil poln obiskovalcev, ki so želeli videti ameriškega predsednika. Brnele so kamere televizijskih postaj, ki so podpis sporazuma o boju proti terorizmu prenašale svojim gledalcem širom sveta. Po trgu in na odru so bili razporejeni agenti tajne službe, ki so skrbeli za varnost politikov. Deklica, ki je na prizorišče prišla z mamo, je lizala sladoled. Ameriški turist je vse dogajanje snemal s svojo malo kamero. Potem pa šok. Pod strelom je mrtev obležal predsednik ZDA in začel se je lov na atentatorja.

Režiser Pete Travis se je v Točki prednosti, svojem prvem filmu, ki je ugledal kinodvorane, zgledoval po z oskarji nagrajenih ali nominiranih filmih. Film, kjer isti dogodek gledalci spremljajo z različnih zornih kotov, ni nekaj novega. Že leta 1950 se je japonski režiser Akira Kurosawa v filmu Rašomon zasnove zgodbe lotil na podoben način. V zadnjih letih pa sta podobno taktiko ubrala tudi filma Usodna nesreča in Babilon. Kljub temu, da v filmu Točka prednosti nismo videli svežega pristopa, film predstavlja odstopanje od običajnih Hollywoodskih akcijskih filmov, kjer je potek filma bolj ali manj znan že od začetka.

Zgodba se vrti okoli atentata na ameriškega predsednika, ki so ga teroristi ubili med govorom o protiterorističnem sporazumu. Najprej vidimo dogodek skozi oči televizijske ekipe in režiserke, ki jo uteleša Sigourney Weaver. Ko pridemo do točke, kjer predsednik obleži, se ura spet vrne na začetek in tokrat smo priča dogodku, kot ga je videl eden izmed agentov tajne službe. Ko se vsa stvar od začetka, le z videnja druge osebe, ponovi še tretjič in četrtič, je občinstvo v kinematografih povsem na koncu z živci. Zakaj? Režiser je zgodbo spretno prekinjal na najbolj napetih delih in v vsaki posebej odkril le delec zapletene sestavljanke, nato pa se znova vrnil na začetek. Največjo napetost predstavlja zgodba o navidez povsem nepomembni deklici, ki tvori vez med vsemi zgodbami. Pred zmešnjavo, ki sta jo povzročila atentat in bomba, se je srečala z ameriškim turistom, v zmedi, ki je zajela Salamanco pa ji ob koncu vsake zgodbe grozi, da jo bo povozil rešilec.

Avtomobilsko dirjanje po ozkih španskih ulicah in strelski obračuni so vredni naziva akcijski triler. Čeprav se ob nekaterih vratolomnih vožnjah gledalec vpraša, ali je to res mogoče, pa so tovrstni pregoni pač neizogiben del akcijskih filmov. Ljubitelje tovrstnih filmov tako ne zanima, zakaj je bil avto skozi cel pregon brez praske, ko pa doseže svoj cilj izgleda kot stara vojaška konzerva.

Čeprav so dialogi na trenutke osladni, še posebno tisti med predsednikom in agentom, ki ga uteleša Dennis Quaid, pa igralska zasedba ponuja povsem spodoben akcijski film. V filmu, polnem akcije v stilu Bournove trilogije, je zbrana zasedba z oskarjevima nagrajencema Forestom Whitakerjem in Williamon Hurtom na čelu ter nominiranko Sigourney Weaver. V vlogi šefa agentov pa lahko spremljamo zvezdnika serije Skrivnostni otok Matthewa Foxa.

Ko vodovodar postane filozof

2008-05-01T22:53:00.003+02:00

Marko Pokorn: Kdo vam je pa to delu?, režiser: Jaša Jamnik, igra: Boris Kobal, Cafe teater

»Ne koplji po vrtu, da ne naletiš na kakšna množična grobišča,« na začetku predstave vodovodar Joško Duša po telefonu svetuje svojemu asistentu, ki svoje delo opravlja na drugem koncu države. Monokomedija Kdo vam je pa to delu?, v kateri v vlogi Joška Duše blesti Boris Kobal, ki je zapustil mesto direktorja Mestnega gledališča ljubljanskega in se vrnil na gledališke deske, tako gledalce začara že v prvih minutah. Razprodana dvorana Cafe Teatra, kaže da imajo Slovenci radi politično satiro, ki pa je, roko na srce, na slovenskih odrih ni prav veliko.

Da bi se to spremenilo, je poskrbel scenarist Marko Pokorn, sicer avtor priljubljenih serij Teater paradižnik in Naša mala klinika. Humor v monokomediji se precej razlikuje od tistega v omenjenih serijah, saj je veliko bolj inteligenten in zahteva poznavanje aktualne politične situacije ter glavnih akterjev slovenske politične in kulturne scene. Scenarij je napisan zelo ostro, saj je nepopustljiv do politične levice in desnice, tako da mu ne gre očitati politične pristranskosti. Vendar pa odličen scenarij ne bi bil dovolj. Glavno zaslugo za uro in pol smeha nosi Boris Kobal, ki se odlično prilagaja reakcijam občinstva in glede na to tudi malce improvizira. Kobal z vlogo vodovodarja, ki je zelo razgledan in filozofsko navdahnjen in ki skrbi, da voda pravilno teče pri mnogih znanih Slovencih, nadaljuje tradicijo družbene kritičnosti, ki jo je začel pri TV Popru. Skozi celo predstavo hodi po tankem robu med kritičnostjo in žalitvijo, vendar pa te meje ne prestopi. V monologih si privošči politike Saša Pečeta, Zorana Jankovića, Milana Kučana, Boruta Pahorja in Mario Pozsonec, ne uidejo pa mu niti Urška Bačovnik in Janez Janša ter zakonca Türk.

Če sta igra in scenarij odlična, pa to ne moremo trditi za scenografijo. Oder je sicer zelo majhen, a kopalnica bi bila lahko nekoliko večja, pa tudi drugače postavljena. Razvrstitev mizic in stolov v Cafe Teatru namreč ne omogoča vsem obiskovalcem, da bi videli dogajanje na odru. Dejstvo, da Kobal med predstavo ne naredi več kot treh korakov v levo in desno na odru, poskrbi, da ga nekateri gledalci le slišijo in vidijo njegov obraz.

Kobal je v monokomediji Kdo vam je pa to delu? dokazal, da je enako uspešen za in pred odrom. Hitro menjavanje intonacije in načina govorjenja sta pač odliki najboljših. Dokazal je, da se zelo lahko vživi v druge ljudi, saj je brez večjih težav oponašal govor filozofa Slavoja Žižka, direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika in celo predsednika Danila Türka. Razprodana dvorana in navdušeno občinstvo pa sta dokaz, da so ljudje naklonjeni politični satiri in si je v prihodnje želijo videti na odru še več.

Gladiatorji v športnih arenah

2008-05-01T22:29:00.014+02:00

Tragične smrti mladih nogometašev na nogometnih zelenicah po vsem svetu, hudi padci smučarskih skakalcev in alpskih smučarjev …, vsi ti nesrečni dogodki vedno pogosteje polnijo časopisne stolpce in televizijska poročila. Zdi se, da ima današnji tekmovalni šport vse manj skupnega s športom iz preteklosti. Če je nekoč ukvarjanje s športom pomenilo zdrav način življenja, je danes slika povsem drugačna. Vrhunski šport postaja vse nevarnejši, glavni krivec za številne poškodbe pa tiči v denarju.

Res je, da se v nekaterih vidikih današnji šport ne razlikuje mnogo od tistega iz preteklosti. Nogometaši še vedno igrajo na nogometnih igriščih z usnjeno žogo, smučarska prizorišča so že nekaj let ista, tudi skakalnice, po katerih se spuščajo smučarski skakalci, so bolj ali manj podobne kot nekoč. Kljub temu pa je vse več profesionalnih športnikov poškodovanih. Nekatere poškodbe so le splet nesrečnih okoliščin, za kar bi lahko označili tudi hudo poškodbo hrvaškega nogometnega reprezentanta, Brazilca Eduarda da Silve. Že v tretji minuti tekme je nad njim prekršek naredil Martin Taylor. Ta sicer ni namerno storil tako hudega prekrška, vendar pa so Eduarda z igrišča odnesli na nosilih, saj mu je Taylor zlomil mečnico. Srečo v nesreči je imel tudi slovaški hokejski reprezentant Richard Zednik, ki mu je v ameriški ligi NHL soigralec z drsalko nesrečno prerezal vrat. Hitra reakcija zdravnikov in trenerja mu je rešila življenje.

Na drugi strani pa so vzroki za vse več poškodb finančne narave. Nekoč so športniki delali tudi v »običajnih« službah in so tako imeli vir dohodkov, današnji vrhunski šport pa zahteva popolno posvetitev in edini vir dohodkov športnikov so denarne nagrade ob zmagah ter sponzorska sredstva. Ta pa na račun športnikov prihajajo le ob uspehih. Če posameznik ni dovolj dober, da bi zmagoval in se posledično pojavljal v medijih, bo zelo težko prepričal podjetje, da bo finančno podpiralo »povprečneža«. Zaradi tega vse več športnikov poskuša premikati meje mogočega in zaradi želje po uspehu, prepoznavnosti in denarju, tvega svoje zdravje, v nekaterih primerih celo življenje. Pritiski sponzorjev, medijev in javnosti se kažejo v prehitrem vračanju športnikov po poškodbah v tekmovalne arene. Lep primer je brazilski nogometaš Ronaldo, ki se je v Milanov dres šele dobro vrnil, pa je že po treh minutah igre znova moral oditi na zdravljenje, saj je obnovil poškodbo kolena. Podobno se je zgodilo tudi s slovenskim košarkarjem Sašom Ožboltom in argentinskim nogometašem Lionelom Messijem.

S sponzorskim denarjem so povezani tudi televizijski prenosi in vse večje število tekem. Predvsem nogometaši na teden poleg napornih treningov odigrajo vsaj dve tekmi, kar se kaže v izčrpanosti in večji nagnjenosti k poškodbam. Poleg poškodb, kjer trpijo predvsem sklepi, se v zadnjem času pojavlja vse več smrti zaradi odpovedi srca. Španske navijače je tako lanskega avgusta pretresla smrt 22-letnega Antonia Puerte, ki mu je med tekmo odpovedalo srce. Zaradi želje po izpeljavi tekem in televizijskem prenosu, kljub izjemno neugodnim vremenskim razmeram, je na lanski tekmi smučarskih skakalcev v Zakopanah grdo padel 21-letni češki skakalec Jan Mazoch, ki je bil nekaj časa celo v komi.

Zelo glasne kritike o varnosti se v zadnjem času pojavljajo predvsem v smučanju. »Formula ena je gotovo varnejša. Smučarji nimamo nobene karoserije! Proge so vedno hitrejše, skoki daljši od 80 metrov. Je to res potrebno?« se je po hudem padcu Matthiasa Lanzingerja, ki so mu morali amputirati nogo, spraševala smučarka Alexandra Meissnizer. Lanzinger je le ena izmed mnogih žrtev letošnje sezone. V Kitzbühelu je ciljno areno v smrtno tišino spravil grd padec Američana Scotta Macartneyja, ki je obležal na snegu in se tresel.

Pri smučanju gre po mnenju strokovnjakov predvsem za problem opreme in umetnih površin. Nekatere tekmovalne proge imajo umetno ustvarjene grbine, ki ne pripomorejo k varnosti. Prej obratno. Tudi umetni sneg, ki ga je zaradi neugodnih vremenskih razmer vse več, je nevarnejši kot naravni, saj je bolj agresiven in omogoča večje hitrosti. Novejša tehnologija opreme se kaže v povečanju števila poškodb, tako med profesionalnimi kot rekreativnimi smučarji. Dr. Anže Kristan, eden od koordinatorjev za poškodbe slovenske alpske reprezentance, opozarja: »Treba bi bilo omiliti stranski lok, saj so smuči s poudarjenim lokom izjemno nevarne. V razvoju bi bilo treba iti kak korak nazaj.« Tu pa se znova vrnemo k denarju, saj proizvajalci z vedno novimi modeli prepričujejo kupce, da svojo staro opremo menjajo za novo in tako sledijo modnim smernicam, tudi če so nevarnejše.

Vrnitev v preteklost

2008-05-01T22:18:00.003+02:00

Babičin brat je, takrat še v Kraljevini Jugoslaviji, staršem povedal, da bo pustil šolo, saj je nikoli ne bo mogel dokončati. Pa ne zaradi nesposobnosti za učenje, temveč zaradi dejstva, da je bil član levo usmerjenih sokolov in tako navidezen nasprotnik katoliške cerkve. Zaradi levičarskega prepričanja je padel v nemilost duhovnika, ki je na srednji šoli poučeval verouk, in mu z negativnimi ocenami zaradi članstva v sokolski organizaciji onemogočal napredovanje. Podobne situacije pa bi se kaj lahko ponavljale tudi v prihodnje. Če bodo odgovorni popustili pritiskom rimskokatoliške cerkve, ki se pojavljajo v zadnjem času, in verouk uvedli v šolske programe, bodo s tem omogočili uveljavljanje razlik med otroci.

Res je, da na verouk kot del šolskih predmetnikov ne smemo gledati le negativno. Predmet, ki bi otroke in mladostnike poučeval o verstvih sveta, bi lepo pripomogel k širjenju splošne izobrazbe slovenskega podmladka. Spoznavanje podobnosti in razlik med številnimi religijami in s tem tudi različnimi svetovnimi kulturami, bi mladim razširilo obzorja in morda celo pripomoglo k preseganju predsodkov. Oporekati ne gre niti nekaterim prepričanjem, da bi verouk učence seznanjal z moralnimi vrednotami, na katerih temeljijo številne vere.

Kljub temu pa vcepljanje moralnih vrednot ni, in tudi ne more biti, le predmet verouka. Po tej logiki bi imeli v današnjem svetu moralna načela le verniki, pa to seveda ni res. Mnogo ljudi je etičnih, čeprav v svojem življenju še niso prestopili praga veroučne učilnice ali prisostvovali maši. Moralnih vrednot bi se otroci lahko naučili tudi pri urah etike, ki bile bolj laično usmerjene in ne bi spodbujale razlik med otroci.

Nikakor ne moremo spregledati tudi dejstva, da ločitev države in Cerkve jasno ločuje sedmi člen ustave Republike Slovenije, ki pravi: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne, njihovo delovanje je svobodno«. Z uvedbo verouka v šole bi torej jasno kršili ustavo.

Pojavlja se tudi pomislek, da bi pri verouku poučevali le krščansko vero. S tem bi zanemarili cel kup drugih verstev in prepričanj, ki bi jim lahko pripadali učenci. Ne smemo namreč pozabiti, da v Sloveniji niso prisotni le pripadniki rimskokatoliške cerkve, temveč tudi muslimani, budisti, pripadniki hare krišne … Z vsiljevanjem programa predvidene katoliške vere bi tako kršili človekovo pravico do svobodne izbire vere. Hkrati bi tudi kršili verska čustva drugih. Številni katoličani in predvsem predstavniki Cerkve pogosto svoja mnenja argumentirajo s sklicevanjem na tovrstna čustva. Mar ne bi tudi z vpeljavo verouka v slovenske šole kršili teh čustev? Prizadeti bi bili ateisti, pa agnostiki in tudi pripadniki drugih verstev, če bi jih šolski program zanemarjal.

Zanimivo je predvsem dejstvo, da verouku v šolah ne nasprotujejo le ateisti, temveč tudi peščica predanih vernikov. Med njimi je slovenska teologinja in filozofinja dr. Judita Reinstadler, ki je študirala v Avstriji ter tam nekaj časa verouk v šoli tudi poučevala: »Religioznost je nekaj, česar ni mogoče stlačiti v šolski predmet. Vera je osebna stvar vsakega posameznika. V trenutku, ko se religija degradira na predmet, to ni več osebna vrednota.«

Izkušnje iz Avstrije kažejo, da je verouk pri mladih vse manj priljubljen. Nekateri se raje kot za verouk odločajo za alternativo in se priključijo predmetu, ki se ukvarja z etiko, ali pa izostajajo od pouka in si nabirajo neopravičene ure. Kaj kmalu bi se po začetnem navdušenju nad novim predmetom ista stvar začela pojavljati tudi pri nas. Ovčice bi begale z veroučnih ur in svoj čas namenjale drugim aktivnostim, ki bi jih v mladih letih bolj zanimale.

Pomislek, da bi v verouk kot del šolskih programov uveljavljal ali vsaj dovoljeval ustvarjanje razlik med otroci, ni tako iz trte izvit, kot se morda zdi na prvi pogled. Tudi v današnjem času otroci precej dobro vedo, kdo je veren in kdo ne, vendar pa bi verouk kot šolski predmet začel otroke razlikovati. Kaj hitro bi se namreč zgodilo, da bi bili eni otroci, najverjetneje tisti verni, več vredni od otrok, ki niso vzgojeni v krščanskem duhu.

Zdravko Čolić: Ljubljana, 8. december 2007

2007-12-11T13:27:00.000+01:00

Vsi posnetki so last Nine Jelenc

Moja draga

Ruška

Okano

Pusti, pusti modu

Ti možeš sve al' jedno ne

Hajmo negde nasamo

Oj, devojko selen velen

Merak mi je

Zagrli me

Zdravko Čolić šarmiral ljubljansko publiko

2007-12-10T00:14:00.000+01:00

Ljubljana 8. december 2007 (Gospodarsko razstavišče)

Fotografije: Nina Jelenc, zadnja fotografija Alida Platiše

Legendarni Zdravko Čolić je v sklopu turneje, na kateri predstavlja novi album Zavičaj obiskal Ljubljano in dodobra ogrel slovensko publiko. V prestolnico se je vrnil po treh letih, vmes pa je Slovence zabaval tudi v Celju. Hala Gospodarskega razstavišča je bila polna, na koncert pa so oboževalci pripotovali tudi s Hrvaške. Na tri ure trajajočem koncertu je predstavil nove pesmi in izvedel cel kup starih hitov. Po navdušenih reakcijah poslušalcev se je na oder vrnil dvakrat.

Šestinpetdesetletni Sarajevčan je na oder prišel s precejšno zamudo, kar sicer ni v njegovi navadi. Izkazalo se je, da je imel težave s križem, zaradi česar je tudi izpustil after party v Šiški. Na začetku koncerta je res izgledalo, da bo težko izpeljal koncert, nato pa se je le ogrel in bil »dobri stari« Čola. Publiko so pred njegovim prihodom zabavali Terrafolk pod vodstvom Bojana Cvetrežnika, ki je po besedah Mance Košir »oče, sin in sveti duh Terrafolka«.

Zdravko je koncert začel z evrovizijsko pesmijo Gori vatra in že s prvimi takti ogrel publiko. Ta se je v ritmu glasbe zibala skozi cel koncert in na ves glas prepevala stare hite. Novejši, ki jih je v Ljubljani predstavljal prvič, so naleteli na navdušenje, vendar jih obiskovalci večinoma še niso znali na pamet. V prihodnje bodo svoje znanje lahko izpili, saj so vsi ob vstopnici prejeli brezplačno kopijo najnovejše plošče Zavičaj.

Ob pogledu na Zdravka je dih zastajal prav vsem generacijam obiskovalk. Teh se je v več kot trideset letih glasbene kariere nabralo kar nekaj, tako da so koncert obiskale tako matere kot hčere, pa tudi kakšna babica se je verjetno pojavila v publiki.

Podaljšek odra je poskrbel za neposreden kontakt z občinstvom, kar je Zdravko s pridom izkoriščal in se spogledoval s pretežno žensko publiko v prvih vrstah. Na žalost nisem bila med njimi, saj je bila gneča pred vhodom v dvorano takšna, da sem bila na koncu vesela, ko sem se prebila do sedme vrste ob zaključku koncerta. Edina slabost je bila osvetlitev. Glavni oder, na katerem so bili glasbeniki, je bil čudovito osvetljen, ampak podaljšek odra so tehniki kar malo zanemarili (ali pa je bilo nemogoče osvetliti?) in Zdravko je bil precej zatemnjen.

Vendar pa je splošna ocena več kot odlična, saj je Zdravko res fantastičen vokalist, pa tudi atmosfera na koncertu je bila dobra.

Še Alidin utrinek:

Foto: Alida Platiše

Zanimivosti:

Zdravko Čolić bo po poročanju srbskih medijev novo leto pričakal delovno. Pel bo na trgu v Novem Sadu, za nastop pa naj bi prejel 100.000 evrov.

Pesem Pusti, pusti modi se je znašla na uradni zgoščenki hollywoodskega filma The Hunting Party z Richardom Gerom v glavni vlogi.

Več fotografij na : www.ninajelenc.blogspot.com

Prekmursko zlato pero

2007-12-09T16:40:00.000+01:00

Fotografije: www.franc-franc.si

Portret: Feri Lainšček

Feri Lainšček je v malo predavalnico ljubljanske Fakultete za družbene vede vstopil v črnem, skoraj do tal segajočem plašču in značilnem črnem klobuku. Mnogi pravijo, da je letošnje leto njegovo, saj je v kinematografe prišel film posnet po romanu Petelinji zajtrk, prejel je kresnika za roman Muriša, izdal je pesniško zbirko Ne bodi kot drugi, Branko Djurić pa je posnel film Ljubezen, traktor in rokenrol, ki je podobno kot Petelinji zajtrk nastal na podlagi Lainščkovega romana.

Feri se je prav letos hotel nekoliko umakniti izpod soja žarometov, vendar mu to ni uspelo. »Hčerka je ugotovila, da nastopa leto prašiča, v katerem sem tudi sam rojen, in delam račun brez krčmarja,« se je nekoliko pošalil Feri. Oseminštiridesetletni Prekmurec je po zaslugi izjemno gledanega Petelinjega zajtrka v zadnjem času prisoten skoraj v vseh medijih. Pogled na knjižnično izposojo govori, da je priljubljen med bralci. Izvod Petelinjega zajtrka je praktično nemogoče dobiti na knjižnih policah, izposojena so tudi druga njegova dela. Teh se je v petindvajsetih letih pisanja nabralo kar precej. Izdal je osemnajst romanov, nekaj pesniških zbirk, pisal je za odrasle in otroke, objavljal kratke zgodbe v Nedelu, trenutno si z mladinsko pisateljico Janjo Vidmar dopisuje v Dnevnikovem Objektivu, za Delo pa je pisal tudi internetni roman. Poleg tega se ukvarja z ilustriranjem, fotografijo in vodenjem podjetja Franc-Franc, katerega solastnik je.

Feri pravi, da njegov cilj ni objavljanje knjig, ki bi se dobro prodajale in bi tako služil denar, temveč osmišljanje življenja. »Na eni strani imamo tiste, ki pišejo samo razmišljajoč o bralcu, ali o denarju; da bi pridobili čimveč bralcev, da bi prodali čim več izvodov knjig, da bi zaslužili čim več denarja. Na drugi strani je logika tistega pisatelja, ki išče nek višji smisel in želi o tem povedati drugim. Ti so zame visoko talentirani. Ti pisatelji seveda niti sebi ne smejo priznati, da pišejo za denar, kaj šele drugim,« je svoj pogled na pisateljevanje razložil Feri. Nekdanji študent novinarstva se je v pisanje vrgel potem, ko je še pred koncem študija zapustil fakulteto. Do prvih knjig je prišel relativno pozno. Zaradi revščine doma namreč ni imel dostopa do njih. Tako se je za branje navdušil šele z vstopom v šolo: »Do osnovne šole nisem imel dostopa do nobenega medija. Ne do televizije, ne do radia, ne do knjige, ker nismo imeli nič. Nobene knjige. Z vstopom v osnovno šolo, s tem ko sem se naučil brati, se je zbudila v meni radovednost, da sem dejansko imel občutek, da je v knjigah zapisana vsa resnica tega sveta, in če bom bral, bral, bral, jo bom spoznal.«

Lainšček ni tipičen literat, kar poudarja tudi sam. Priznava vse vrste medijev, ne le knjig, in je prepričan, da drugi mediji ne ogrožajo knjige. Hčerko je uspel navdušiti za branje, pri sinu mu to ni uspelo: »Sin bere samo tisto, kar je šolska obveza, pa še tisto 'prešvinglava' skupaj, ker ga nočem siliti.« Knjigo vidi Feri kot nosilca sporočila. Pred nastankom knjige so po njegovem mnenju sporočila potovala drugače, prihaja pa čas, ko bo sporočilo potovalo tudi po drugih kanalih. »To je seveda težko slišati, grozljivo seje s tem sprijazniti, zgodovino slovenskega naroda soočiti z dobo, ki prihaja, predvsem zaradi tega, ker je tako zakoreninjena. Ampak nekaj si moramo priznati, tem otrokom – generaciji mojega sina – njim to, kar je bila meni knjiga, zdaj nadomešča drugo, se pravi video vsebina, internet, interaktivna možnost komunikacije in tudi ustvarjanja.«

Ko piše, ne razmišlja o bralcih, temveč o ljudeh nasploh. »Ne pišem zato, da bom sam bral, da bi pri tem užival zato, ker je napisano, ampak pišem vedno z neko idejo, z neko željo, da bi osmislil naš svet. In ta svet si nihče ne more omisliti sam. Zmeraj si ga omislimo kot družbena bitja, v nekem širšem kontekstu, zaradi neke kolektivne zavesti, ali pa tudi ne. In jaz direktno ne razmišljam o bralcu, bralcih, ampak razmišljam o človeku, razmišljam o ljudeh.«

Feri je večino snovi svojih romanov našel v svojem življenju ali dogodkih, ki so se zgodili njegovim znancem. Petelinji zajtrk je nastal na podlagi druženja z avtomehanikom in njegovo družbo, in pravi, da ne more določiti jasne meje, kje so resnični dogodki in kje se začne domišljija. Tudi zadnji roman Nedotakljivi; mit o Ciganih je plod prijateljevanja z Ludvigom Levačičem in ni popolnoma izmišljen. Feri je s Cigani povezan že celo življenje, zato pogosto piše o njih. V svet ciganske tematike je vstopil z romanom Namesto koga roža cveti, ob pisanju Nedotakljivih pa je čutil, da o njih piše zadnjič: »S tem zadnjim romanom zaključujem cigansko tematiko.« Lik v Nedotakljivih je navdušen nad Titom in Feri je prepričan, da imajo Tito in Cigani nekaj skupnega. Pravi, da je Tito že v času življenja ustvarjal mit o komunizmu na zahodnjaški način. »Bil je več od resničnosti.« Misli, da tudi Cigani na podoben način doživljajo življenje. »Oni znajo svoje življenje spreminjati v mit. Jaz tu vidim podobnost med Titom in Cigani. Kako ne bi bil všeč Ciganom? Saj je bil vrhunski frajer,« je povedal Feri in se rahlo pogladil po sivi mušketirski bradici.

Dela Ferija Lainščka so zanimiva tudi filmskim ustvarjalcem. Po njegovih literarnih predlogah so posneli štiri celovečerne filme. Pri vseh je aktivno sodeloval. Za filme Halgato, Mokuš in Ljubezen, traktor in rokenrol je napisal scenarij, pri Petelinjem zajtrku pa je filmsko ekipo seznanil z »realnimi« junaki knjige. »Film je boljši od knjige,« je Petelinji zajtrk ocenil Feri in dodal, da ne gre za skromnost. »Po eni strani sem bil prepričan, da se po romanu ne da narediti dobrega filma. Marko me je postavil na laž,« je priznal Feri in povedal, da si je film ogledal kar šestkrat, saj je bil prisoten na tolikih premierah. Film si je v slovenskih kinematografih ogledalo že več kot 75 tisoč gledalcev. Režiser filma Marko Naberšnik je po Ferijevem mnenju svojo nalogo opravil odlično: »To, kar se na prvi pogled zdi zelo lahkotno, je zelo premišljena zadeva. Ujel je razpoloženje druščine, ljubezensko zgodbo in vpeljal melodramatičen moment na koncu, tako da se te film dotakne.« Pripravljajo tudi dva televizijska projekta po Ferijevih literarnih predlogah, ki bosta na spored prišla predvidoma prihodnje leto.

Feri je med najbolj priljubljenimi slovenskimi avtorji, pa tudi med najbolj prodajanimi: »Zdaj gre zares dobro, ja,« prizna. Sam zase pravi, da je zahteven bralec, vendar ne v smislu izbiranja zahtevne literature. »Bralec ima pravico knjigo odložiti, 'pošinfati', vreči v kot ali pa tudi skozi okno. In jaz sem tak bralec. Sem zelo zahteven do knjige in seveda dovoljujem tudi več subjektive mojim bralcem. Mene ne prizadene, no, zdaj ne hodim več v šole, ampak …, če bi mi učenec rekel: ''Mislim, tale vaša knjiga … to je bilo meni »dosadno«.'' Če mi ne bi povedal, ne bi vedel in bi mogoče še več 'dosadnih' knjig napisal.«

Samba, nogomet in kriminal

2007-11-24T12:42:00.000+01:00

Fotografije: Nina Jelenc, razen bobnarji v Pelourinhu: Peter Kauzer in tukan ter moj portret: Romana Jelenc

Nogomet, samba, karneval, Maracana, capoeira, kriminal in Copacabana so le nekatere izmed asociacij, ki jih dobimo ob misli na Brazilijo. Ta južnoameriška država je polna nasprotij in nedvomno pravi raj za popotnike. V državi, ki se razteza čez skoraj pol kontinenta, pridejo na račun tako tisti, ki so jim pri srcu svetovne metropole, kot tisti, ki prisegajo na naravne danosti.

Naš prvi cilj v Braziliji je bil Foz do Iguassu, kamor turisti pripotujejo predvsem zaradi veličastnih slapov. Te si je mogoče ogledati z brazilske in argentinske strani. Foz namreč leži ob tromeji Argentine, Paragvaja in Brazilije in šteje 309 tisoč prebivalcev. Slapovi na reki Iguazu v zvezni državi Parana so večji od Niagarskih in se lahko primerjajo z Viktorijinimi, ki ležijo med Zambijo in Zimbabvejem. Dolgi so 2,7 kilometra in jih sestavlja kar 275 manjših slapov. Nekaj slapov je visokih 82 metrov, medtem ko jih večina doseže 64 metrov. Najbolj impresiven pogled je na t.i. Hudičevo žrelo, ki ločuje Brazilijo in Argentino in je oblikovano v obliko črke U. Pečina je široka 150 metrov in dolga 700 metrov. Ker slovenski državljani za Brazilijo ne potrebujemo vize, nam začasno vizo za vstop v Argentino izdajo kar na mejnem prehodu.

»Pojoči kamen«
Podobno veličasten pogled kot na slapove, pa je tudi na drugo največjo hidroelektrarno na svetu: Itaipu. Ime elektrarne v jeziku Indijancev pomeni »pojoči kamen«. Hidroelektrarno sta Brazilija in Paragvaj začeli graditi leta 1971, zagnali pa so jo leta 1984. Jez je dolg kar 7235 metrov in na sekudno pa se čezenj zlije kar 62.200 kubičnih metrov vode. Številke o velikosti hidroelektrarne so zelo slikovite. Izračunali so namreč, da bi količina betona, uporabljenega pri gradnji, zadostovala za gradnjo 210 stadionov v velikosti Maracane, oz. za dvopasovnico med Moskvo in Lizbono. Količina železa in jekla v elektrarni bi zadostovala za gradnjo 380 Eifflovih stolpov. Iz Foza nas je pot zanesla v Salvador, prestolnico glasbe, ki je bila kar »zanimiva«, predvsem zaradi kaotičnih letalskih povezav, ki vladajo v Braziliji.

Zmešnjava v letalskem prometu
Medtem ko so pri mednarodnih letih precej natančni in ne poznajo velikih zamud, je situacija pri notranjih letih grozljiva. Predstavljajte si, da imate med dvema letoma le trideset minut in da deset minut pred predvidenim prvim letom še vedno stojite v vrsti za check-in (čeprav ste bili na letališču uro in pol pred vzletom). Živci so res na preizkušnji. Ker smo iz Foz do Iguassuja odleteli z veliko zamudo, smo se bali, da nam bo ušlo letalo za Salvador. Na letališču v Sao Paulu je bila gneča nepopisna, napotili pa so nas h popolnoma drugemu okencu, kot je pisalo na karti, saj so si »premislili« in zamenjali izhod. Na srečo je imelo tudi drugo letalo zamudo, tako da smo v Salvador prileteli s pravim letalom. A kaj, ko naša prtljaga ni bila tako hitra in je priletela šele z naslednjim letom.
Kaos v letalskem prometu se kaže v številnih letalskih nesrečah. Ena najhujših se je zgodila 17. julija letos na letališču v Sao Paulu, ko je Airbus A320 družbe TAM zapeljal v bencinsko črpalko in povzročil eksplozijo ter posledično smrt 181 potnikov in šestih članov posadke. Poleg tega je umrlo še dvanajst ljudi, ki niso bili na letalu. Število smrtnih žrtev je nesrečo zaznamovalo kot najhujšo v Latinski Ameriki, postala pa je tudi najhujša nesreča letala Airbus A320 kjerkoli na svetu. Med potniki sta bila tudi politik Julio Redecker in nekdanji predsednik brazilskega nogometnega kluba Inter Paulo Souza.

Nekdanja prestolnica Brazilije
Salvador de Bahia začara obiskovalce s kilometri peščenih obal in palm ter bogato kulturno dediščino. Uradno ime mesta v severovzhodnem delu Brazilije, ki je hkrati tudi prestolnica Bahie, je Sao Salvador da Baia de Todos os Santos (Sveti odrešitelj obale vseh svetnikov). Osemdeset odstotkov prebivalcev predstavljajo temnopolti Afričani, potomci sužnjev, ki so jih lastniki plantaž prvič pripeljali leta 1538. Suženjstvo so odpravili šele leta 1888, torej kar 25 let za ZDA in 80 let za Veliko Britanijo. Pelourinho, danes najbolj poznan po kulturi in glasbi, je bil v času suženjstva predel, kjer so prodajali in mučili sužnje. Izraz pelourinho v portugalščini namreč pomeni kamnit steber, na katerem so mučili sužnje. V Salvador je leta 1501 prvi priplul Amerigo Vespucci, šele 48 let kasneje pa so se v novo kolonijo naselili vojaki in kolonisti, med njimi tudi duhovniki in prostitutke. Od leta 1549 do 1763 je bil Salvador prestolnica Brazilije, nato pa so jo preselili v Rio de Janeiro. Salvador je bil izjemno bogat, kar se vidi na arhitekturi. Mesto je leta 1985 na svoj seznam svetovne dediščine uvrstil UNESCO. Bogastvo je izviralo iz izvoza sladkornega trsa in tobaka ter izkopavanja zlata v notranjosti Bahie.

Plesna borilna veščina, ki je prišla iz Angole
Med sprehajanjem po Salvadorju ne morete zgrešiti fantov, ki se ukvarjajo s plesno-borilno veščino caopeiro. Veščina je zmes plesnih gibov in borilnih tehnik, nastala pa je v času suženjstva. Sicer naj bi izhajala iz Angole, od koder so pripeljali največ sužnjev. Capoeira je bila najprej le borilna veščina, s katero so sužnji lastnikom kazali, da se lahko branijo, zato so jo prepovedali. Kasneje so sužnji v elemente borbe vključili še ples, tako da so skrili obrambne namene. Ogled caopeire je prava paša za oči, vendar pa boste za občudovanje morali nameniti nekaj realov, saj se pri gledalcih hitro pojavi kakšen mladenič, ki zbira »prostovoljne« prispevke.

Glasba, ples in pivo
Torkovi in nedeljski večeri v Pelourinhu so namenjeni šolam sambe, ki se celo leto pripravljajo na karneval. V ozkih uličicah, ki bi jih lahko primerjali v tistimi v stari Ljubljani, člani skupin igrajo na afriške bobne in plešejo. Vzdušje na ulicah je prav neverjetno in vsi navzoči se zibajo v ritmu glasbe. Za žejo med občudovalci skrbijo ulični prodajalci piva, ki s stiropornimi hladilnimi torbami krožijo med ljudmi in ponujajo pivo. Mnogi pravijo, da je februarski karneval v Salvadorju boljši od tistega v Riu. Po podatkih Guinessove knjige rekordov je salvadorski karneval največja ulična zabava na svetu. V tednu, kolikor traja karneval, se na ulicah zabava milijon ljudi. Na karnevalu nastopajo najbolj znani glasbeniki Bahie (med njimi Ivete Sangalo, Daniela Mercury, Margareth Menezes in skupina Olodum), ki izvajajo axé (izg. aše) in samba-reggae glasbo.

Margareth Menezes - Farao

Peščeni raj

Med poležavanjem na kakšni izmed številnih plaž vas bodo stregli kot kralja. Domačinov na plažah septembra ne boste našli veliko, saj tam šele dobro vstopajo v poletje, pa tudi dolgo ostajajo v službah, tako da za »čofotanje« v Atlantskem oceanu zmanjka časa. Prodajalci najrazličnejšega nakita, oblačil in hrane so tako večinoma odvisni od turistov. Ko ležite na brisači ali si za drobiž izposodite ležalnik, vam bo na voljo natakar iz bližnjega bara, ki vam bo z veseljem prinesel kokosovo mleko (kar cel kokos s slamico), brazilsko alkoholno pijačo caipirinho ali pivo. Vse boste seveda plačali šele ob odhodu s plaže. Za lakoto poskrbijo prodajalci najrazličnejših oreščkov, ki so naravnost odlični, ali pa vam popečejo prav tako okusen sir, nataknjen na paličico.

Geografsko razgledani taksist
Edina slaba stran Salvadorja sta kriminal in prosjačenje. Predvsem slednjemu se je praktično nemogoče izogniti. Ropa se je najlažje obranite tako, da ves vreden nakit pustite doma, tudi uro vzemite takšno, da jo lažje pogrešite. Previdnost je namreč mati modrosti. Zelo slabe izkušnje sicer nisem doživela, so pa nas, ko smo nekoliko zavili v stranske ulice opozorili, da je bolje skriti verižico in biti previden. Ob večerih turiste »napadajo« najrazličnejši prodajalci. Na zapestje zavezujejo barvite trakce, neke vrste zapestnic, ki naj bi prinašali srečo. Naredijo tri vozle in pri vsakem si nekaj zaželiš. Prijazni gesti seveda takoj sledi prodajanje verižic in zapestnic. Čeprav so nekateri Salvadorčani vsiljivi, pa so tudi izjemno prijazni. Ko je taksist, ki nas je peljal na letališče ugotovil, da ga razumem in mu kaj malega lahko razložim v portugalščini, se je razgovoril o politični in socialni situaciji v Braziliji in tako ponudil brezplačno predavanje (če odmislimo, da je predavanje najverjetneje vključeno že v ceno prevoza). »V Salvadorju je osemdeset odstotkov temnopoltega prebivalstva. Veliko jih živi v favelah. Tukaj sicer živi 2,8 milijona prebivalcev in je tretje najbolj poseljeno mesto v Braziliji. Pred njim sta Sao Paulo in Rio de Janeiro,« je povedal v portugalščini, saj tako kot večina njegovih sonarodnjakov ne govori angleško. Pokazal je tudi poznavanje svetovne geografije in nas pravilno lociral v nekdanjo Jugoslavijo (bil je eden redkih).

V Riu septembra nižje cene

V deželo nogometa sem se podala v času, ko tam ne mrgoli turistov, ki v zimskih mesecih na severni polobli svoje premražene kosti raje grejejo pod vročim brazilskim soncem in tistih, ki pridejo februarja na svetovno znani karneval v Riu de Janeiru. Vodič Paulo, ki že več let turiste vodi po drugem največjem brazilskem mestu, je povedal: »Zelo dober termin za obisk ste izbrali, saj so cene občutno nižje, pa tudi kriminala je nekoliko manj. Med karnevalom vsi ''navijejo'' cene zaradi številnih turistov, ki pridejo v Rio«. Malo skupinico turistov, ki jih po »Januarski reki« zaradi varnosti vozi v neoznačenem kombiju (zaradi varnosti so neoznačeni tudi taksiji, ki vozijo iz letališča v center mesta), popelje na ogled vseh glavnih znamenitosti: kipa Jezusa Kristusa, nogometnega štadiona Maracana, sambadroma (prizorišča, kjer med karnevalom ocenjujejo nastope plesnih šol) in Metropolitanske katedrale, pot pa vodi tudi skozi eno varnejših favel.

Kristus, Pele, papež, Copacabana in telenovele
Simbol Ria, osemintridesetmetrski kip Kristusa Odrešenika (Cristo Redentor), stoji na 700 metrov visokem griču Corcovado. Velikanski kip tehta kar 700 ton. Glava meri 3,75 m, telo pa 30 metrov, prav toliko tudi razdalja med rokama. Celotno velikost kipu doda osem metrski podstavek. Če se želite na stopnicah pred kipom slikati sami, na to kar pozabite, saj je gneča pred kipom velika, tudi v manj turističnih mesecih. Na Corcovado vodita cesta in vlakec, nekaj korakov pa vas čaka še na strmih stopnicah, ki vodijo neposredno do kipa.

Sledil je ogled Maracane, ki slovi kot eden največjih štadionov na svetu, v lasti pa ima svetovni rekord v količini gledalcev, saj si je finale svetovnega prvenstva med Brazilijo in Urugvajem ogledalo 173 tisoč ljubiteljev nogometa. Današnji štadion, ki so ga po prenovitvi odprli januarja 2007, ima na voljo 95 tisoč sedišč. Uradno ime štadiona je sicer Estádio Jornalista Mário Filho, po poznanem brazilskem novinarju. V kompleksu štadiona je tudi nogometni muzej, pred katerim so v stilu Hollywoodskega Kitajskega gledališča nekaj prostora namenili odtisom nog znanih brazilskih nogometašev (Peleja, Dide, Dunge, Ronalda …) in najboljše nogometašice Marte.

Po ogledu nogometnega svetišča Paulo turiste pelje na ogled Metropolitanske katedrale, kamor je dvakrat prišel tudi papež Janez Pavel II. Štiriurni izlet se konča tam, kjer se je začel: na Copacabani. »Copacabana ni samo plaža, je predel mesta. Tukaj živi pretežno starejše prebivalstvo. Vseh prebivalcev Copacabane je 160 tisoč, od tega jih je 44 tisoč starejših od šestdeset let,« je nekaj demografskih podatkov razkril Paulo. Široka pešpot in kolesarska steza ob plaži sta polni ves teden, še posebno pa ob nedeljah, ko oblasti celo zaprejo del ceste, tako da se lahko domačini rekreirajo. Turistom so na voljo izposojevalnice koles in za zmerno ceno dobite v last rahlo zarjavelo kolo, s katerim se lahko pridružite domačinom pri enem najljubših razvedril, kolesarjenju (radi tudi tečejo). Kolesarska steza poteka od začetka Copacabane do konca sosednje plaže Ipanema, kjer živi premožnejše prebivalstvo Ria.

Poleg preživljanja prostega časa na plažah, imajo Carioce še eno strast, in sicer telenovele. Te v Braziliji imenujejo novelas. Po nekaterih podatkih jih spremlja 99 odstotkov prebivalcev Ria, tako da ne bodite začudeni, ko boste vstopili v restavracijo in boste zagledali vsaj tri televizijske sprejemnike, ki jih predvajajo.

Poleg kipa Kristusa Odrešenika ima Rio še eno značilnost, ki je turist ne sme izpustiti. To je Sladkorni stožec ali Pao de Acucar. Nanj vodi gondola in če imate srečeoz vremenom, vam ponuja čudovit razgled na Rio de Janeiro. Če pa je oblačno, se boste pač morali zadovoljiti z dejstvom, da ste bili na vrhu in videli prikupne majhne opice, ki skakljajo naokoli in z veseljem vzamejo kakšen priboljšek, ki jim ga ponujajo turisti, kljub opozorilom, da je prepovedano hraniti divje živali.

V mestni predel, kjer prebivajo umetniki Santa Tereza (primerjali bi ga lahko s pariškim Montmartrom), pelje tramvaj, ki ima od leta 1896 progo speljano po nekdanjem akvaduktu. Na Santa Terezi so zanimive predvsem številne galerije in studii najrazličnejših umetnikov, ki svoje izdelke tudi prodajajo.

Rio de Janeiro kot Bagdad

Rio de Janeiro je nevarno mesto, o tem ni dvoma. Statistika umorov v letu 2007 je zastrašujoča, saj na teden v povprečju zaradi nasilnih dejanj umre osemdeset ljudi. S tem se lahko primerjajo z vojnimi območji, na primer Bagdadom in Kabulom. Največ smrtnih žrtev je posledica umorov, napadov, zablodelih metkov in narkoterorizma. Policija, v kateri je tudi velik problem korupcije, letno razreši le tri odstotke umorov. Najvišji odstotek kriminala je v favelah, območjih, kjer v zelo slabih razmerah živi najrevnejše prebivalstvo. Hiše so tam postavljene zelo gosto, pogosto nimajo kanalizacije in vode, elektriko pa imajo napeljano na črno. Več kot 25 milijonov Brazilcev (vsega prebivalstva je slabih 184 milijonov) živi v favelah.

Ena najzloglasnejših v Riu de Janeiru leži nedaleč od mednarodnega letališča, ob cesti, ki vodi v center mesta. Kadar pride do spopada med policijo in člani narkokartelov, oblasti zaprejo cesto, saj je tam pravo bojno polje. Kot zanimivost naj omenim, da na drugi strani ceste stojijo ogromni nakupovalni centri, zasebne šole in prebivališča premožnejših kariok (prebivalcev Ria). Čeprav je v nekaterih predelih Brazilija nevarna, lepote, ki jih ponuja, izničijo ves strah, ki ga turisti morda čutijo pred odhodom v Brazilijo.

Več fotografij na : www.ninajelenc.blogspot.com

Zanimivosti:

Karioke (carioce) so prebivalci Ria. Carioca je bilo poimenovanje Indijancev plemena Tupi za »smešne« prišleke iz Portugalske. Beseda izvira iz besed 'Kara' i 'Oca', kar pomeni bela hiša in se nanaša na bele hiše, ki jo si jih postavljali kolonizatorji.

Brazilske opanke so eden največjih izvoznih produktov. Vsako sekundo proizvedejo pet parov opank Havaianas, ki so ene najbolj poznanih, ne le v Braziliji, temveč tudi v svetu. Podjetje Havaianas so ustanovili leta 1962 in od takrat so proizvedli že več kot 2,2 milijardi opank.

Ljubljana in njena turistična prebuditev

2007-09-12T18:13:00.000+02:00

Čeprav smo že kar dobro zakorakali v september, ki šoloobveznim mladcem predstavlja pravo muko (govorijo pretekle izkušnje), je Ljubljana še vedno polna turistov. Mlajšo skupino turistov, ki so polnili ulice naše prestolnice in številne lokalčke v starem mestnem jedru, so zamenjali starejši, ki očitno lepote Ljubljane rajši raziskujejo ob nekoliko nižjih temperaturah. Zdi se mi, da je bilo letošnje poletje za turistične in gostinske delavce v Ljubljani nadvse uspešno, saj še nikoli do sedaj nisem imela občutka, da živim v kakšni svetovni metropoli in njenem "melting-potu". Takšne mešanice svetovnih jezikov v Ljubljani pač nisem vajena. Stvar je šla celo tako daleč, da gostinci tudi nas "domorodce" nagovarjajo v angleščini. Morda pa izgledamo pravi popotniki?!?

Nekaj utrinkov:

Japonski turisti so okupirali tudi Ljubljano.

Slovenska prestolnica se ne ozira na prevladujoče vremenske pogoje. V centru ima svoje lastno vreme. Zaenkrat ponuja le deževno osvežitev za vroče dni, upam pa, da bomo nekoč imeli tudi sončno pripeko za deževne dni :D.

Sam sebi najhujša konkurenca

2007-09-06T21:15:00.000+02:00

Hrastniški kajakaš Peter Kauzer, ki bo kmalu dopolnil 24 let, je širši slovenski javnosti prvič postal znan po osvojitvi posamične srebrne kolajne in moštvene zlate na EP v Tacnu leta 2005. Do danes je v zbirko odličij z evropskih in svetovnih prvenstev ter tekem svetovnega pokala dodal še pet lovorik. Pred odhodom na SP v Braziliji je spregovoril posebej za Žurnal24.

Kakšna so pričakovanja pred svetovnim prvenstvom?

Celo sezono sem se pripravljal samo na SP. Evropsko prvenstvo je šlo dobro pod streho. Svetovni pokali so šli nekateri boljše, drugi slabše, služili so mi bolj kot trening. Na SP se je najprej potrebno uvrstiti v finale, osvojiti normo. Poskušal se bom uvrstiti kar neposredno v Peking, vendar je za to potrebno osvojiti kolajno. Kar se tiče moštev, upam, da ne bomo imeli težav kot lani. Potrebujemo potrditev, da znamo dobro odpeljati tudi na SP, ne samo na EP.

Med kajakaši je širok krog kandidatov za odličja. Koga vi uvrščate mednje?
Najhujša konkurenca v kajaku, vsaj zame, je vsak sam. Pri sebi moraš razčistiti, kaj želiš in jaz sem si to že razčistil. Res je, vsak tekmovalec je konkurenca, ampak mislim, da sama konkurenca izhaja iz tebe. Upam, da bom premagal sam sebe.

Potem ne bi izpostavili nobenega imena?
So stalna imena. Vsi trije Nemci (Fabian Dörfler, Alxander Grimm, Erik Pfannmöller, op.p.), Francozi, Italijani, Čehi … Konkurenca je res velika. Kolajno bo dobil tisti, ki bo najbolje odpeljal tekmo in najbolj ''odklopil'' vse stvari okoli sebe.

Kako pa vam ustreza proga v Braziliji?
Luštna je. Ni ravno divja, zaradi tega tudi ne grem tja s prvo odpravo. Preučil sem jo, zdaj so jo sicer nekaj spremenili, ampak ni drastičnih sprememb, kar se tega tiče. Mislim, da bo šest treningov kar primerno število, tik pred tekmo. Da ne bi bil potem prenasičen vsega, kakor na generalki pred SP, ko se je stvar vlekla tri tedne. Proga je vredu. Tam bo postavljena kot za vsako tekmo, mi pa jo bomo morali odpeljati in upam, da nam bo to čim bolje uspelo.

Pozimi se na generalki pred SP niste ravno izkazali. Kaj je bil razlog?
Prvi razlog je bil v tem, da smo mi šli tja na priprave oziroma se spoznati s progo. To je bilo pripravljalno obdobje. Imeli smo tri tedne res dobrega treninga in na koncu je bila še tekma. Vsi smo bili prenasičeni in nismo šli na tekmo z nekim motivom. Progo smo spoznali, tekma pač ni uspela, ker smo imeli vsi trije kajakaši 50 kazenskih sekund in smo izpadli že v kvalifikacijah. Mislim, da si zdaj tega ne bi smeli privoščiti. V Brazilijo gremo z drugačnimi nameni, na tekmo, in tudi pripravljali smo se malce drugače kot takrat.

O Pekingu že kaj razmišljate?
Razmišljati sem začel že takrat, ko so se mi na izbirnih tekmah oddaljile Atene. Za cilj sem si postavil počasi nadgrajevati vožnje in pripravljenost do Pekinga ter se poskušati tja uvrstiti in narediti dobro uvrstitev, poskušati dobiti kolajno. Zdaj razmišljam v tej smeri, dobro je tudi za SP, ker je kvalifikacijska tekma. Če osvojiš kolajno, si na olimpijadi, ampak najprej je potrebno odveslati svetovno, potem pa razmišljati naprej.

Je to dodaten pritisk?
Ne. Tekma je tekma. Ali je navadna tekma ali svetovno prvenstvo, vsake tekme se moraš lotiti resno.

V Brazilijo bosta za vas prišli navijat tudi mama in dekle. Je to dodatna motivacija?
Lepo je, ko vidiš, da imaš na tribuni nekoga, ki te spremlja in te spodbuja, s katerim se lahko poveseliš ali razžalostiš. Zelo sem vesel, še bolj pa bi bil, če bi prišlo celo letalo navijačev v Brazilijo, ampak je predaleč. Sem pa vesel, da gresta vsaj oni, ker sta res prva stvar v mojem življenju, poleg kajaka.

Spodbujat vas pride tudi hrastniški župan. Imate tam status zvezdnika?
Hrastnik ni tako veliko mesto, tako da se pravzaprav vsi poznamo med sabo. Sem sicer častni občan, najmlajši v Sloveniji, ampak to ni nič takega.Vsi smo prijatelji. Nekateri so nevoščljivi, drugi ne, ampak tudi če bi bil ne vem kakšen zvezdnik se ne bi oziral na to.

Sezona je bila kar dolga. Se že veselite konca?
Ja, definitvno. Po eni strani je bilo dobro, ker je bilo vmes nekaj odmora, da sem šel na morje, malce odklopil stvari. Zdaj pa komaj čakam tekmo, ker bi res rad sam sebi dokazal, česa sem sposoben. Pravzaprav se kar veselim tega svetovnega prvenstva.

Foto: Jakob Marušič, Nina Jelenc

Intervju je objavljen na spletni strani Žurnala24.

Kajakaši po norme in kolajne

2007-09-06T20:55:00.000+02:00

Slovenska kajakaška reprezentanca bo med 19. in 23. septembrom nastopala na svetovnem prvenstvu v slalomu. Poleg boja za kolajne napovedujejo osvojitev olimpijskih kvot.
Kajakši bodo imeli na SP izvrstno priložnost za osvojitev kvot, saj bo zadnja možnost le še evropsko prvenstvo v Krakovu prihodnje leto. Po besedah glavnega trenerja Fedje Marušiča so bile priprave uspešne: „Ker smo že pozimi štiri tedne trenirali v Braziliji, smo se odločili, da odpotujemo neposredno pred SP. Progo so nekoliko spremenili, saj je zdaj bolj divja. Po zadnjih informacijah je boljša. V primerjavi s prejšnjimi leti, ko pred SP dva meseca ni bilo tekem, je tekmovalcem tokrat uspelo ohraniti delovno vnemo."

Kajakaši po kolajno
Največ upov polagajo na kajakaše, še posebno aktualnega evropskega podprvaka Petra Kauzerja. Hrastničan se zaveda, kakšno težo nosi to prvenstvo: „Celo sezono sem se pripravljal samo na SP. Evropsko prvenstvo je šlo dobro pod streho. Svetovni pokali so šli nekateri boljše, drugi slabše, služili so mi bolj kot trening. Na SP se je najprej potrebno uvrstiti v finale, osvojiti normo. Poskušal se bom uvrstiti kar neposredno v Peking, vendar je za to potrebno osvojiti kolajno." Poleg posamične kolajne kajakaši ciljajo na svetovni vrh tudi v moštvenih vožnjah. Na lanskem svetovnem prvenstvu so obtičali tik za stopničkami, zato so letos cilji višji. „Danes smo trenirali moštva in mislim, da nam je šlo kar dobro. S takim občutkom na prvenstvu, bi se lahko borili za kolajne. Lahko bi imeli še kaj sreče," je stanje pokomentiral najizkušenejši kajakaš Dejan Kralj. Z njima bo že drugo leto zapored v moštvih nastopil Jure Meglič, ki je julija dosegel rezultat kariere z zmago na tekmi svetovnega pokala v Tacnu.

Jure Meglič

Ostali po norme
V drugih kategorijah bo cilj predvsem osvojitev olimpijskih kvot in lovljenje najboljših posamičnih uvrstitev na svetovnih prvenstvih. Kajakašica Nina Mozetič je bila že dvakrat tik pred uvrstitvijo na OI, vendar je v internih kvalifikacijah morala premoč priznati Nadi Mali: „Upam, da Nada ne bo spet začela veslati," se je pošalila Primorka in nadaljevala: "Celo sezono sem se pripravljala na SP in upam, da se mi bo uspelo uvrstiti v finale, saj se mi je že nekajkrat izmaknil." Mladinska svetovna prvakinja Urša Kragelj računa na uvrstitev med dvajsterico. V kategoriji kanuistov bodo nastopili Dejan Stevanovič, Jošt Zakrajšek in Simon Hočevar, ki se je po razpadu dvojca Kulovec-Hočevar vrnil med enojce. Prav ta izkušena zasedba bi lahko v moštvenih vožnjah presenetila kakšnega izmed favoritov.

Simon Hočevar, Dejan Stevanovič, Jošt Zakrajšek

Dežurni zabavljač vodil srečanje z novinarji
Kajakaši so tokratno srečanje s predstavniki sedme sile zastavili nekoliko drugače, saj so vodenje predstavitve tekmovalnih ciljev in ekipe prepustili tekmovalcu. Za obilo smeha in zabave je tako poskrbel dežurni reprezentančni zabavljač Urban Jarc, sicer ''sovoznik'' Nejca Višnarja v kategoriji dvojcev. Za razliko od reprezentančnih kolegov ni želel napovedovati ciljev, je pa omenil, da je za dvojec uspeh že sama uvrstitev na prvenstvo. „Rad bi se zahvalil staršem. Še posebej mami in očetu. Potujemo nekam na sever- v južno Ameriko," se je v stilu izjav nogometaša pošalil Jarc. Ob koncu je sledilo še sladkanje s torto, na kateri sta bili brazilska in kitajska zastava ter napis Prek Brazilije v Peking.

Foto: Jakob Marušič

Prispevek je objavljen na spletni strani Žurnala24.

Intervju z Luko Špikom: „Prsta ne čutim več"

2007-09-06T20:46:00.000+02:00

Prvo olimpijsko kolajno je osvojil na olimpijadi v Sydneyju, drugo štiri leta kasneje v Atenah. V svoji zbirki ima tudi kolajne s svetovnih prvenstev. Mlajši izmed trofejnega veslaškega dvojca Čop- Špik, Luka Špik je pred odhodom na svetovno prvenstvo spregovoril o pričakovanjih in vse ostrejši konkurenci.

V zimskem obdobju ste bili poškodovani. Še čutite posledice?
Na prstu so mi čistili tetivo, ker se mi je vnela. Zdaj ne čutim ničesar več. Prsta sploh ne čutim (smeh).

V letošnji sezoni sta z Iztokom Čopom nastopila na dveh tekmah svetovnega pokala in bila enkrat na stopničkah. Je bilo to pod pričakovanji?
Pod pričakovanji? Najslabše sva bila na četrtem mestu. Dvakrat sva nastopila. Bila sva četrta in tretja. Mislim, da so bili to še vedno dobri nastopi. Niso bili ravno nastopi za zmago, bili so pa blizu.

So se tekmeci tako izboljšali?
Konkurenca se je prav gotovo zgostila. To je eden od problemov. Prejšnja leta sva mejo v dvojcu postavljala midva z Iztokom. Zdaj pa vsi, ki grejo v dvojca, štartajo na to mejo. Vsi čolni so precej izenačeni, zato je vsaka tekma težja, kot je bila včasih.

Pred to sezono sta dobila nov čoln. Je bil tudi to razlog za nekoliko slabše nastope?
Ne. Mislim, da sprememba čolna ni razlog. Je drug čoln, ampak to ni odločilno. Včasih je malce slabše, drugič bolje. Je res, da se v enem počutiš bolje kot v drugem, ampak ni velike razlike.

26. avgusta se začne svetovno prvenstvo. Kakšna so pričakovanja?
Prav gotovo, da se uvrstiva čim boljše. Tja ne greva, da osvojiva šesto mesto. Štartala bova na najvišja mesta, v kakšni formi sva, pa bova videla iz tekme v tekmo. Res upava na najboljše.

Kako sta se pripravljala na svetovno prvenstvo?
Že celo sezono poizkušava izpiliti tehniko. Treningi za moč so standardni, zato se bolj poizkušava osredotočati na mehkobo v čolnu in optimalen zavesljaj. Vse to se bo zdaj pokazalo na tekmi, ko je zahtevnejše. Na treningu gre včasih malce bolje, drugič slabše.

Na svetovnem prvenstvu bodo delili olimpijske norme za nastop v Pekingu. Je tudi to cilj?
Če se začneš obremenjevati z olimpijsko normo, obstaja nevarnost, da potem ne prideš niti v finale. Rad bi rekel, da se dela olimpijska norma, da je to eden od ciljev, ampak to ni čisto res. To bi bila tržna prevara.

Foto: Anže Petkovšek

Intervju je objavljen na spletni strani Žurnala24.

Organizacija SP v veslanju je vseslovenski projekt

2007-09-06T11:14:00.000+02:00

Bled je eden izmed glavnih kandidatov za organizacijo svetovnega prvenstva v veslanju leta 2011. Najresnejša konkurenta sta švicarski Luzern in Amsterdam, vendar pa ima Bled dobre možnosti, da pridobi pravico organizacije prvenstva. Prireditelja bodo izbrali na kongresu FISA 3. septembra, po koncu svetovnega prvenstva v Münchnu. O kandidaturi smo se pogovarjali s predsednikom Veslaške zveze Slovenije Tomom Levovnikom.

Delegacija FISA je pred časom obiskala Bled. Kakšna je bila njihova ocena?
Obisk je bil pozitiven, saj so to stari poznavalci Bleda. Med njimi celo olimpijska zmagovalka, ki je bila na SP na Bledu druga. Glede na spremembe pravil in zahtevnost veslaškega športa je bilo nekaj zahtev. Predvsem zahteva dveh rezervnih prog za trening, kar smo rešili, s tem, da je osma proga lahko nekoliko krajša. Iz tega sledi, da smo dobili zelo pozitivno oceno v primerjavi z Luzernom.

V primeru, da dobite organizacijo, kaj vse bo potrebno prenoviti?
V primeru, da dobimo organizacijo je naš osnovni cilj, da obnovimo ciljni prostor. Zahteva je po sodobnih mobilnih aparaturah. To pomeni, da potrebujemo nov ciljni stolp, potem neke funkcionalne tribune, ki bi imele ne samo osnoven namen za gledalce, ampak tudi nek skladiščni prostor, oziroma prostore za pripravo regatnega polja, za shrambo čolnov in podobno. Naša želja je bila tudi, da bi razširili regatni center v mali Zaki. Razširili v tem smislu, da bi dobili pokrite vodne površine za trening. S tem bi lahko trenirali tudi pozimi, želimo pa razširiti tudi del poslovnih prostorov. Razmišljamo tudi, da bi ga posodobili v smislu nekega olimpijskega centra za priprave drugih reprezentanc. Na koncu pa bi radi imeli tudi en del minizgodovine slovenskega veslanja, glede na to, da je zelo uspešno.

Selektor Miloš Janša in predsednik VZS Tomo Levovnik (foto: Anže Petkovšek)

Kot nek muzej?
Ja, kot nek muzej. Vse to pa iščemo v sodelovanju s turizmom, kajti ta element turizma in športa je povezan. Mislm, da smo na kar dobri poti.

Organizacija SP je velik zalogaj, sodeluje tudi veliko ljudi. Koliko naj bi jih prišlo?
Uradnih akreditiranih udeležencev je približno 2900. Običajno je približno 5000 udeležencev, s tem, da bi lahko zagotovili 2900 namestitev v samem Bledu, kar je pomembna prednost za same tekmovalce, ostalo pa širimo od Bohinja, Kranjske Gore pa do Ljubljane, tako da ne gre samo za blejski projekt, ampak takorekoč za slovenski projekt.

Kaj organizacija SP pomeni za Slovenijo?
Pomembno je predvsem iz turističnega vidika. Drugi zelo pomemben element je, da je veslanje akademski šport. Cambridge, Oxford, vse te univerze in vsi ti funkcionarji, ki se s tem aktivno ukvarjajo, so prvi na svojih področjih in zaradi tega je pomembno sodelovanje, ker gre za prepoznavanje Slovenije. Po drugi strani gre za ogromno število nočitev, kar pomeni velik zaslužek za slovenski turizem. Pogoj za kandidaturo je bil podpis vseh pogodb s hoteli in mi te podpise imamo, tako da imamo na nek način že kar fiksne cene za leto 2011.

Kakšna je prednost Bleda v nasprotju z Luzernom in Amsterdamom?

Kar se tiče Amsterdama ima to smolo, da ima bistveno več vetrov, to pomeni, da veslači nimajo enakih pogojev. Glede samega Luzerna, pa je to, da je Bled takorekoč skoncentiran v obliki nekega centra, vse je logistično enostavno, športniki in finkcionarji lahko prihajajo peš. Pomemben je transport, skladiščenje čolnov. Če primerjamo druga tekmovališča, je velik problem, na Bledu je to vse pri roki, to pa pomeni optimalne pogoje za trening in tekmovanje, kar je tudi osnovni namen. Prvi in glavni kriterij so športni vidiki, to pomeni, zagotoviti enake pogoje vsem veslačem. Po drugi strani morajo biti proge tako dobre, da zmagajo najboljši. Na te pozitivne vrednote igramo. V nobenem primeru se ne želimo primerjati z drugimi, ampak poudarjamo izključno naše prednosti in naše kvalitete in zato tudi cela kandidatura bazira na neki vrednostinih ocenah Čopa, Špika, Janše, Slivnika, ljudi, ki poznajo svetovne veslaške centre. Mi izhajamo iz čiste športne logike.

Kako ste lobirali za podporo?
Lobirali smo dokaj uspešno. Padla je ideja, da smo na gradu dobili odtis na roko naprejenem papirju, s katerim smo pozvali vseh 128 držav, katerim smo predstavili našo kandidaturo, mislm da je bilo dokaj uspešno. Uspešne so bile naše stojnice na svetovnih pokalih. Z zavodom za turizem Bled, z Uradom za komuniciranje RS, s slovensko turistično organizacijo smo izjemno kvalitetno predstavili Bled in Slovenijo. V največji meri smo se skoncentrirali na pomoč blejskih veslačev, kajti le ti so tisti, ki lahko prepričajo in zagotovijo neko kandidaturo.

Veslaška zveza se je v preteklosti soočala s finančnimi težavami, tudi zdaj stanje ni ravno rožnato. Kje boste dobili sredstva za organizacijo prvenstva?
Za prvenstvo smo naredili finančno konstrukcijo. Pri tem skrbimo, da ne zadiramo denar namenjem programu veslanja. Računamo na nekaj denarja od namestitev, na televizijske pravice, sponzorje, donatorje ... Kar se tiče investicij računamo tudi na zelo velike deleže iz evropskih strukturnih skladov. Dobili smo že sredstva od Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) in Fundacije za financiranje športnih organizacij (FSO). Mislim, da je naša finančna konstrukcija čista, res pa je, da ni naravnana na zaslužkarstvo, ampak je naravnana na to, da bi zagotovili čim boljše pogoje veslačem tudi v bodoče in da to ostane v veslanju, kajti ne smemo pozabiti, da je Veslaški center Zaka v tretjinski lasti občine, kluba in zveze, kar je zelo redko v slovenskem športnem prostoru. Še bolj redko pa v svetovnem. Vsi ga moramo ohranjati, ga razvijati, mu pomagati normalno živeti, kar pomeni veliko dela, časa, denarja in še česa.

Evropsko je zakon

2007-08-19T16:35:00.000+02:00

Poletni dnevi, ko televizijske postaje večinoma ponavljajo stare filme in serije, so kot nalašč, da si človek ogleda kakšen film na DVD-ju ali DiVX-u. Ker si ameriško produkcijo lahko nenehno ogledujemo v kinematografih ali na televiziji, sem se tokrat ''vrgla'' na evropske in južnoameriške filme, ki so me prav navdušili. Ne me razumeti narobe. Seveda so mi všeč tudi ameriški filmi, vendar pa imajo to slabost, da so zelo predvidljivi v svojem žanru, kar bi za nekatere evropske ali južnoameriške težko trdili.

Nekaj najboljših neameriških filmov, ki sem jih utegnila pogledati:

Román pro ženy (Film za ženske), Češka

Film je bil posnet po romanu enega najpopularnejših sodobnih čeških pisateljev Michalea Viewegha in spominja na češko različico Bridget Jones. 23- letna novinarka ženske revije na vlaku podzemne železnice v Pragi namesto reklamnih panojev opazi ljubezenska pisma, ki so namenjena njej, piše pa jih njen nekdanji 'hlapec' Oliver, za katerega se izkaže, da je bil nekoč tudi materin ljubimec. Film je zabaven, še posebno nekatere izjave. Eden izmed boljših citatov iz filma je nedvomno argument Laurine matere, zakaj se ne more poročiti s svojim ameriškim zaročencem: ''Já si přece nevezmu někoho, kdo volil Bushe.'' (Nikoli se ne bi poročila z nekom, ki je volil Busha.) Film in roman se nekoliko razlikujeta, saj je v knjigi Oliverja spoznala med počitnicami na Hvaru, v filmu pa med smučanjem v Tatrah (ki me nekoliko spominjajo na Roglo).

Kolya (Kolja), Češka

Film je leta 1997 dobil oskarja za najboljši tujejezični film. Nagrada je bila povsem zaslužena, saj je po mojem mnenju to eden najboljših filmov, kar sem jih kdajkoli videla. Je zabaven in žalosten hkrati. Zgodba prikazuje čelista in zapriseženega samca ter ženskarja Franto Louko, ki je v času sovjetske okupacije Češkoslovaške igral v praški filharmoniji, nato pa službo izgubil in postal član pogrebniškega orkestra. Ker se sooča s pomanjkanjem denarja, mu prijatelj Broz predlaga lažno poroko z ruskim dekletom, ki bi s poroko pridobila češke dokumente. Dekle po poroki izkoristi situacijo in zbeži v Zahodno Nemčijo k svojemu ljubimcu, svojega petletnega sina Koljo pa pusti pri babici. Ko babica umre, mora za malega Koljo poskrbeti nadomestni oče, nihče drug kot Franta. V glavnih vlogah nastopata Andrei Chalimon kot Kolja in češki Sean Connery (po fizičnem izgledu) Zdenek Sverak kot Franta.

La tigre e la neve (Tiger in sneg), Italija

Scenarij in režijo tega filma je prevzel Roberto Benigni. Atillio de Giovanni (Roberto Benigni) je učitelj poezije v Italiji in nesmrtno zaljubljen v Vittorio. Ko njegova velika ljubezen z arabskim pesnikom Fuadom (Jean Reno) odide v Irak in tam doživi nesrečo, se Atillio odpravi v Irak, da bi jo rešil. Ker v Iraku divja vojna, se znajde v množici težav, ko poskuša za Vittorio poiskati utrezno zdravniško pomoč in zdravila.

Prête-moi ta main (Kako se poročiti in ostati samski), Francija

43- letni Luis je samski in zaposlen kot kreator parfumov. Živi lagodno življenje, saj mu kuhajo in perejo mama in sestra, ki pa se dodatnega dela naveličajo in se odločijo, da se mora Luis poročiti. Luis si izmisli načrt, kako bi pretental mamo in sestre, da ga nikoli več ne bi silile v poroko. Najame Emmo, ki naj bi očarala njegovo družino, nato pa ga pustila pred oltarjem. Ker je ljubezen nepredvidljiva, njegovi načrti splavajo po vodi.

Tais- toi (Ruby&Quentin oz. Zapri gobec), Francija

Ruby in Quentin sta zapornika, ki po spletu okoliščin skupaj pobegneta iz zapora. Quentin je zgovoren in naiven, kar spravlja ob živce robatega Rubyja, ki bi se rad maščeval morilcu svoje žene. Quentin ga pri tem ovira in Ruby razmišlja, kako bi s ega znebil, kar privede do številnih zabavnih situacij. V glavnih vlogah blestita Jean Reno in Gerard Depardieu.

8 femmes (8 žensk), Francija

Na francoskem podeželju se leta 1950 zbere vsa družina, da bi skupaj praznovala praznike. Vendar praznovanje odpade, saj je bil oče umorjen. Ker je dostop do graščine onemogočen, je morilka lahko samo ena izmed osmih žensk, ki so z njim tesno povezane. Film spominja na Mišolovko Agathe Christie, vsebuje pa tudi pevske vložke. Igralska zasedba je vrhunska: Catherine Deneuve, Emanuele Beart, Fanny Ardant, Isabelle Huppert ...

Taxi 1, 2, 3, 4 (Taksi 1, 2, 3, 4), Francija

Taxi je serija štirih filmov, kjer v glavni vlogi nastopa voznik taksija Daniel (Samy Naceri), ki policiji pomaga razreševati primere. V akcijah sodeluje kot izkušen voznik, saj prevaža precej nesposobnega detektiva Emiliena (Frédéric Diefenthal), ki ni zmožen narediti vozniškega izpita. V prvem delu je francoska policija na lovu za nemškimi bančnimi roparji, v drugem delu japonskim politikom prikazujejo nove anti-teroristične metode in lovi zloglasne japonske kriminalce, v tretjem preganjajo roparske božičke , v četrtem delu pa lovijo zlobnega belgijskega kriminalca, ki so ga že imeli v svojih rokah, a so ga po nesreči izpustili. Filmi so parodija številnih policijskih filmov in obetajo brezskrbno zabavo, nekateri momenti v filmu pa mejijo že na burlesko.

Balkanski špijun (Balkanski špijon), Jugoslavija

Preden sem si ogledala film, sem videla gledališko predstavo, v kateri so igrali Boris Cavazza, Janez Hočevar- Rifle, Mustafa Nadarević, Marjana Brecelj in Nina Ivanič, ki me je zelo navdušila. Zato sem imela velika pričakovanja pred ogledom filma. Tudi filmska zasedba je bila izvrstna, sestavljena iz samih legendarnih igralcev naše nekdanje države. Ilijo Čvorovića na zaslišanje pokliče tajna policija, ki nadzira njegovega soseda, poslovneža, ki se je vrnil z Zahoda. Ilija je prepričan, da njegov sosed predstavlja resno grožnjo državni varnosti, zato ga začne nadzorovati in zasledovati še sam.

O outro lado da rua (Z druge strani ulice), Brazilija

65- letna Regina je članica lokalne straže, ki pomaga policiji na Copacabani. Zaradi svojega dela nenehno opazuje dogodke skozi okno. Nekega dne vidi soseda iz bloka nasproti njenega okna, kako je domnevno nekoga ubil. Igrata legendi brazilske filmske industrije Fernanda Montenegro in Raul Cortez.

Sexo, amor e traição (Seks, ljubezen in izdaja), Brazilija

Zgodba o dveh mladih parih z zakonskimi težavami, ki se začnejo, ko ju obiščeta prijatelja iz preteklosti.

Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje), Jugoslavija
Underground (Podzemlje), Jugoslavija
Rivieres poupres (Škrlatne reke), Francija
No man's land (Nikogaršnja zemlja), Bosna in Hercegovina, Slovenija, Italija, Francija, Velika Britanija, Belgija

Omembe vredne so tudi evropske serije. Meni daleč najljubša je Allo allo, ki se je kar ne morem nagledati in čeprav sem si ogledala skoraj vse dele, vedno z veseljem pogledam ponovitve na televiziji. Rene in njegovi prijatelji iz odporniškega gibanja v majhni francoski vasici, zmešani angleški policist, gestapovec Herr Flick, nemška oficirja Gruber in von Strohm, italijanski kapetan Bertorelli, izgubljena angleška pilota ... so s svojimi prigodami pač dober magnet za gledalce.

Spregledati ne smem niti slovenskih filmov. Najboljši še vedno izvirajo iz časov skupne države, vendar pa so tudi nekateri novejši vredni ogleda.

Ne joči, Peter, Jugoslavija

Ne čakaj na maj, Jugoslavija

Vesna, Jugoslavija

To so gadi, Jugoslavija

Blues za Saro, Slovenija

Pod njenim oknom, Slovenija

Kajmak in marmelada, Slovenija

Elvis aka The King

2007-08-16T20:54:00.000+02:00

Tokratni prispevek je posvečen Elvisu kot je zapisano že v naslovu. Mislim, da nadaljnje pojasnjevanje, za katerega Elvisa gre, res ni potrebno. Prav danes številni oboževalci po vsem svetu obeležujejo 30. obletnico njegove smrti.

Nekateri najzvestejši privrženci sicer ne verjamejo, da je 16. avgusta 1977 umrl, temveč prisegajo na teorijo zarote in so prepričani, da se je pač naveličal zvezdniškega življenja, zaigral svojo smrt in se umaknil nekam na samo. Na tem mestu ne nameravam ugotavljati, ali to drži, zdi se mi le pomembno, da tudi njemu namenim nekaj stavkov.
Kako velik glasbenik je bil pove že samo dejstvo, da še danes, tri desetletja po njegovi smrti, založniki prodajo na tisoče njegovih zgoščenk, poznajo (poznamo) pa ga tudi mlajše generacije.

Vsi večji mediji so danes nekaj prostora namenili temu fenomenu, televizijske postaje so predvajale njegove spote, filme in posnetke iz Gracelanda, kjer se je na tisoče ljubiteljev zgrinjalo na njegovo posestvo, kjer so se s koncerti in javnim predvanajem koncertom spomnili vseh večjih hitov. TV Slovenija je prav tako počastila njegov spomin, saj so že prejšnji teden začeli predvajati mini serijo Elvis: Zgodnja leta, v katerem je v naslovni vlogi blestel Jonathan Rhys Meyers.

Elvis je v svoji karieri posnel 31 filmov, njegova glasba pa se je pojavila kar v 233 filmih ali serijah. Med največje hite lahko uvrstimo In the ghetto, Suspicious minds, Heartbreak hotel, Jailhouse rock, (You're The) Devil In Disguise, Surrender, Always on my mind, Viva Las Vegas ...

Nekaj utrinkov s koncertov:

In the ghetto

Burning love

What now my love

I can't stop loving you

Che ali Jože?

2007-08-12T10:49:00.000+02:00

Številne osnovno- in srednješolce loči le še dvajset dni do ponovne vrnitve v šolske klopi. Na ta dan so se pripravile številne papirnice in knjigarne, katerih police se kar šibijo pod težo najrazličnejših zvezkov, blokov, učbenikov in delovnih zvezkov. Potrošniki imajo veliko izbiro najrazličnejših zvezkov (učbeniki pač niso stvar osebnega okusa, ampak predpisanih gradiv) med katerimi prednačijo motivi rožic, športnih vragolij in risanih junakov. Za tiste nekoliko starejše so na voljo tudi zvezki s političnimi motivi, npr. CCCP ali portret Che Guevare.

Prav pri slednjih dveh motivih sem se nekoliko zamislila. 'Kako to, da minister za šolstvo in šport Milan Zver ni odredil cenzure in zahteval umik iz prodaje?' Glede na njegove zadnje izjave in prakso, ki se je trenutna oblast poslužuje pri uveljavljanju svoje volje, bi bil tovrsten scenarij prav verjeten.

Naj spomnim, pred časom je minister Zver v Odmevih izjavil sledeče: "Danes mi je kar hudo, ko vidim mlade, ko imajo na majicah Tita ali Che Guevaro. Ljudi, ki po mnogih kriterijih ne spadajo med velikane ne naše ne svetovne zgodovine. Pa imamo Slovenci ogromno ljudi na katere bi današnja mladina lahko bila ponosna. General Maister recimo ..."

Zver meni, da Tito ni velikan svetovne zgodovine. Zakaj je potem dobil mesto na naslovnici revije Life?

Izjava le še en košček v mozaiku, ki ga sestavlja trenutna vlada. Z zadnjimi dejanji in izjavami očitno poskušajo zanikati vlogo partizanov in članov komunističnega gibanja (partizani niso bili nujno tudi komunisti) pri vzpostavljanju svobode med drugo svetovno vojno, hkrati pa dajejo večjo veljavo narodnim izdajalcem, domobrancem, ki so sodelovali z okupatorjem, dandanes pa postajajo skoraj junaki.

Izjavi, ki jo je izrekel v Odmevih, bi želela našemu vrlemu ministru ugovarjati. Seveda ima general Rudolf Maister zelo pomembno vlogo pri vzpostavljanju severne meje, tega mu ne gre oporekati, vendar pa sta tako Ernesto Che Guevara in Josip Broz Tito pomembni zgodovinski osebnosti, ki ju pozna ves svet.

Samo pomislite, če ne bi bilo Tita in partizanov, ki so se v Sloveniji in drugih republikah nekdanje Jugoslavije borili proti okupatorju, bi namesto Zvera danes imeli šolskega ministra Johana Fischerja ali kaj podobnega, govorili bi nemško, namesto sirovih štrukljev pa bi jedli Weisswurst. Tito je slovel kot odličen strateg in politik, ki se je upal upreti celo velikemu Stalinu, poznal pa ga je ves svet.

Kaj pa danes? Kdo pozna naše politike? Bore malo ljudi. Veseli smo celo, če tujci vedo, kje leži naša mala Slovenija. In ko prideš v tujino, katerega politika poznajo tujci? Tita, seveda.

Glede Che Guevare lahko rečem samo to, da so po njegovi zgodbi posneli številne filme, med njimi Motoristov dnevnik. Kako torej lahko minister za šolstvo in šport izjavi, da Tito in Che Guevara nista velikana ne naše ne svetovne zgodovine? Na Googlu je pod geslom Tito na voljo kar 21.200.000 zadetkov, pri Che Guevari pa 3.350.000.Število zadetkov za slovenske politike in ostale slovenske zgodovinske osebnosti je precej manjše.

Morda pa se bodo v trgovinah že kmalu pojavile majice s portreti premierja Janše, ministra Rupla, ministra Zvera ali pa morda ministra Bajuka. Morda se bo na majici pojavil tudi Jože Pučnik, ki je v zadnjih mesecih zelo ''in'', dobil je celo svoje letališče.

In koga bo slovenska mladež nosila na majicah? Stavim, da Tita in Che Guevaro.

'Krasna si, bistra hči planin'

2007-08-11T21:39:00.000+02:00

'Zakaj do Trente ni ravne ceste?' je bila prva misel, ki se mi je zapodila po glavi, ko smo se iz neštetih ovinkov le prebili do Kanala ob Soči in se zazrli v čudovito Sočo, ki ima v tem kraju prav posebno barvo, ki deluje nadvse pomirjujoče. Človeku da kar nekaj zagona, da nadaljuje pot proti Kobaridu.

Prva postaja izleta je bil slap Veliki Kozjak, ki je visok kar 15 metrov in je eden izmed šestih slapov, ki jih ustvarja potok Kozjak. K slapu vodi lepa in urejena pešpot, le zadnji del utegne ljudem, ki bolehajo za višinsko boleznijo povzročiti nekaj preglavic, saj se je potrebno ob jekleni vrvi povzpeti do ploščadi, od koder se razprostira pogled na slap. Temperatura ob slapu je precej nizka in kar prijetna osvežitev v vročih dneh.

Do slapa je mogoče dostopati z obeh bregov Soče, na obeh straneh pa sta tudi kampa, v katerih je v poletnih dneh veliko tujcev, predvsem tistih iz Nemčije in Beneluksa. Le nekaj minut je oddaljena še ena znamenostost - Napoleonov most iz leta 1750.

Reka Soča je magnet za številne kajakaše, ki v slikovitem okolju izvajajo najrazličnejše vragolije.

V Kobaridu je obvezen postanek v muzeju 1. svetovne vojne, ki jo je prav preroško, desetletje pred dejanskim začetkom vojne, v pesmi Soči napovedal 'goriški slavček', kakor radi poimenujejo pesnika Simona Gregorčiča. Muzej je leta 1993 dobil tudi nagrado Sveta Evrope za najboljši evropski muzej. Poleg orožja, uniform, fotografij in ostalih predmetov iz Soške fronte, je v muzeju nekaj prostora namenjenega ameriškemu pisatelju, novinarju in še kaj, Ernestu Hemingwayju, ki je napisal roman Zbogom, orožje (A Farewell to Arms), ki se dogaja na Soški fronti. Hemingway se po nekaterih podatkih ni nikoli osebno potikal po naših krajih, gradivo za pisanje je dobil iz pripovedovanj ranjencev, ki so prišli v bolnišnico, kjer je bil tudi Hemingway.

Simon Gregorčič: SOČI

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti -
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine -
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila -
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav -
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje-lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Še nekaj fotografij:

S kolesom ob Kolpi

2007-08-11T21:23:00.000+02:00

Vroče in sončne dni ob koncu julija je naša mala družina izkoristila za potep po Sloveniji. Ker je domovina s svojimi razdaljami nadvse primerna za enodnevne izlete, smo obiskali njen južni del. Kolpa in njena okolica ponujata primeren prostor za najrazličnejše dejavnosti na prostem.

Ob primernem vodostaju ni lepšega kakor se podati na izlet s kajakom ali kanujem, za tiste, ki niso vajeni 'čofotanja' po vodi pa je še vedno na voljo raft. Ker v zadnjih tednih ni padla niti kapljica dežja, je tokrat veslanje padlo v vodo, Kolpo pa smo občudovali le s kopnega. Ne preveč prometna cesta v Osilnici in njeni okolici je privabila številne kolesarje, med katerimi smo bili tudi mi.

Od Osilnice smo se podali na dveurno turo po okoliških vasicah, med katerimi nekatere štejejo le nekaj hišic. Po številnih vzpetinicah in spustih smo prikolesarili do naravne znamenitosti Mirtoviškega potoka. Ta je zadnje zatočišče vidre na Slovenskem, skale pa so prekrite z mahom, ki dajejo še posebno skrivnostnost. Dostop do potoka je sicer zelo težek, saj je pot zaraščena z visoko travo, nekatere brvi pa so napol polomljene. Poleg tega priporočam primerno obutev za trekking, saj ni najbolj pametno skakati s skale na skalo, ki so poraščene z mahom, v teniških športnih copatih.

Mirtoviški potok

Odličen zaključek svetovnega pokala

2007-07-16T12:00:00.000+02:00

Augsburg – Tretja in hkrati zadnja tekma svetovnega pokala v kajaku in kanuju slalomu na divjih vodah je v slovenski tabor prinesla kar nekaj zadovoljstva. Osmoljenec tacenske tekme Peter Kauzer je zasedel odlično 4. mesto, Dejan Kralj je bil 6., uspeh pa so dopolnili še Jošt Zakrajšek s 7., Nina Mozetič z 11. in Dejan Stevanovič z 12. mestom.

V petkovih kvalifikacijah je bil Hrastničan celo najboljši, medtem ko sta Kralj in Meglič zasedala 10. in 13. mesto. V sobotnem nastopu je Kauzer na olimpijski progi v Eiskanalu veslal zelo hitro, vendar pa ga je dotik vratic stal prvega mesta in je v finalu startal kot četrti najboljši kajakaš. Družbo v finalu mu je delal še Dejan Kralj. Jure Meglič, zmagovalec druge tekme svetovnega pokala je zaradi štirih kazenskih sekund tekmo končal na 36. mestu. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil aktualni evropski prvak Slovak Jan Šajbidor šele 33., medtem ko se zmagovalcu prve tekme svetovnega pokala v Pragi Čehu Vavrinecu Hradileku že drugo tekmo zapored sploh ni uspelo prebiti skozi sito kvalifikacij. V sobotnem finalu sta Kralj in Kauzer veslala dobro, vendar jima je zmanjkalo nekaj sreče. Kauzer je zadržal četrto mesto iz polfinala, Kralj pa je tekmo končal na 6. mestu. Na progi, ki so jo zgradili za olimpijske igre leta 1972 je bil najboljši domačin, 21-letni Alexander Grimm, pred še enim Nemcem Erikom Pfannmöllerjem in Švicarjem Michaelom Kurtom. Jure Meglič po tekmi ni bil pretirano razočaran: »To je letos šele prva tekma, ki se mi nikakor ni izšla, tako da nisem razočaran.«

Med kanuisti je rezultat kariere dosegel Jošt Zakrajšek, ki se je prvič uvrstil med deseterico v svetovnem pokalu. Po prvih, neuradnih rezultatih je bil sicer uvrščen na 11. mesto, nato pa so sodniki naknadno dosodili dve kazenski sekundi Slovaku Michalu Martikanu, tako da je ta s sedmega mesta, zdrsnil na 13., Zakrajšek pa se je v finale uvrstil kot 10. V drugo je veslal še bolje in napredoval na 7. mesto. Drugouvrščeni s tacenske tekme Dejan Stevanovič je bil 12. Po tekmi Jošt kar ni mogel skriti veselja, ostal je skoraj brez besed: »Z vožnjo in rezultatom sem zelo zadovoljen. Ko sem izvedel, da sem uvrščen v finale, sem ugotovil, da je v športu potrebna tudi sreča, ne samo znanje. Z današnjim rezultatom sem izpolnil enega izmed zastavljenih ciljev. Na svetovno prvenstvo grem poln optimizma.«

Odlično je nastopila tudi kajakašica Nina Mozetič, ki jo je od finala ločilo le 7 stotink sekunde. Dosegla je najboljši rezultat odkar se je po težki poškodbi vrnila na tekmovališča. Na koncu si je 11. mesto delila s Čehinjo Marcelo Sadilovo, ki je leta 1996 na tej progi postala evropska prvakinja. Urša Kragelj je bila po nekaj napakah v spodnjem delu 31.

V kategoriji dvojcev sta s konkurenco 'pometla' dvakratna olimpijska zmagovalca Slovaka Peter in Pavol Hochschorner, ki sta drugouvrščena Čeha Mareka Jirasa in Tomaša Maderja prehitela za dobrih osem sekund. Tretja sta bila evropska prvaka, bratranca Peter in Ladislav Škantar iz Slovaške. Nobenemu slovenskemu čolnu se ni uspelo uvrstiti v finale. Še najbližje sta mu bila Nejc Višnar in Urban Jarc, ki bi bila ob natančnejši vožnji uvrščena v finale. Na koncu sta bila 14. Aljaž Kulovec in Simon Hočevar pa sta zaradi hude napake, ko sta izpustila vratica v spodnjem delu proge, kjer je imelo težave nemalo tekmovalcev, polfinale končala kot predzadnja.

Skozi kvalifikacije se v polfinale nista prebila dva čolna. Med dvajset najboljših ni prišel dvojec Luka Slapšak – Blaž Oven in kanuist Marko Mihelič, ki mu je polfinale ušlo za eno mesto.
Po sobotnem finalu kajakašev so organizatorji priredili še tekmovanje Grand Prix, kjer so nastopili najboljši kajakaši, med njimi tudi vsi trije Slovenci. Tekmovalci so imeli le eno vožnjo, najboljših šest pa je prejelo denarno in praktično nagrado. Podobno kot na tekmi, ki je štela za svetovni pokal, je Peter Kauzer zasedel četrto mesto, Dejan Kralj je bil 8., Jure Meglič pa 33. Po sobotnih tekmah Peter ni bil potrt zaradi dveh četrtih mest: »Z rezultatom sem zadovoljen, to je lep dosežek. Bil sem dvakrat četrti, obakrat zaradi dveh kazenskih sekund. Če odpravim napake v eni vožnji, bo vredu. Do Brazilije je še čas.«
Tekmovalci si bodo v naslednjih dneh privoščili nekaj oddiha, nato pa začeli s pripravami na svetovno prvenstvo v kraju Foz do Iguassu v Braziliji. Septembrsko prvenstvo bo izredno pomembno, saj bodo delili prve kvote državam za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu.

Nina Jelenc

Meglič najboljši v Tacnu

2007-07-11T17:22:00.000+02:00

Pretekli vikend je v Tacnu na Savi potekal pravi kajakaški praznik, ki je na tribuno ob kajakaški progi privabil kar lepo število obiskovalcev. Po nekaterih podatkih se je na soncu 'pražilo' kar 3000 gledalcev. Ti so lahko uživali ob lepih predstavah, ki so jih predstavili naši tekmovalci, pa tudi ob obstranskem dogajanju. V nedeljo je namreč nastopila slovenska glasbena zvezda Alenka Godec, ki je zadnje čase kar redna gostja kajakaških tekmovanj, saj se njen sin ukvarja s kajakaštvom.

V soboto in nedeljo so že tradicionalno pretežni del tribune zasedli hrastniški navijači, ki so na tekmo prišli kar z avtobusom. Ti so športno in predvsem glasno navijali za vse slovenske tekmovalce, ne le za Petra Kauzerja.

Volf - Štepanek ; brata Hochschorner ; Višnar - Jarc ; Jiras - Mader

Spektakel v Tacnu je obiskalo kar nekaj znanih obrazov, tudi takih iz političnega sveta. Med hrastniško navijaško skupino smo lahko zasledili poslanca LDS Aleša Guliča, nedeljski polfinale si je ogledal tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je na tekmo prišel v spremstvu podžupana Janija Möderndorferja, najboljšim tekmovalcem pa je na nedeljski razglasitvi pokale razdelil obrambni minister Karl Erjavec.

Bojan Žmavc, Zoran Janković, Jani Möderndorfer ; Andrej Jelenc, Bojan Žmavc, Karl Erjavec

Med sobotnim tekmovanjem je prišlo do tehničnih težav, saj je zatajil nov program za beleženje časov. Vsem tekmovalcem so sicer merili čas, vendar pa je prišlo do težav pri prenosu med merilno napravo in računalnikom, zato rezultati niso bili prikazani niti na semaforju niti jih ni bilo mogoče dobiti v tiskani obliki, saj so morali rezultate vnašati ročno.

Juraj Minčik ; Jan Benzien

Michael Kurt ; Fabian Dörfler

Sobotne kvalifikacije so za slovensko ekipo minile po pričakovanjih. Napredovali so vsi, razen dvojca Luka Slapšak - Blaž Oven, ki sta polfinale zgrešila za las (bila sta 16., napredovalo jih je 15.).

Jure Meglič; Dejan Kralj

Peter Kauzer

V konkurenci kajakašev so zanesljivo napredovali vsi trije Slovenci: Kauzer kot 2., Kralj kot 10. in Meglič kot 29. V kvalifikacijah sta nekoliko presenetljivo obstala Čeh Vavrinec Hradilek, ki je zmagal na prvi tekmi svetovnega pokala v praški Troji, in evropski prvak izpred dveh let v Tacnu, Avstrijec Helmut Oblinger, ki je bil zaradi 50 kazenskih sekund šele 57. Sobotno tekmo je dobil Američan Scott Parsons, drugi je bil Peter Kauzer, tretji pa Nemec Erik Pfanmöller.

Peter Kauzer

V ženski konkurenci so izvrstno nastopile vse tri kajakašice. Nina Mozetič je bila uvrščena na 5. mesto, mladinska svetovna prvakinja Urša Kragelj na 12. in mlada, 15-letna Eva Terčelj na 30. mesto. To je bil sploh prvi nastop za Terčeljevo na kakšnem večjem tekmovanju, saj je bila še lani premlada za nastopanje na največjih tekmovanjih. Zmagala je Čehinja Štepanka Hilgertova, ki je imela pred reprezentančno kolegico Marcelo Sadilovo in tretje uvrščeno Britanko Lauro Blakeman skoraj 9 sekund prednosti.

Slabši vtis s preteklih tekem so popravili tudi slovenski kanuisti. Dejan Stevanovič je kvalifikacije končal na 4. mestu. Zaostal je le za Čehom Stanislavom Ježkom, Slovakom Michalom Martikanom in Poljakom Krzysztofom Bierytom. Jošt Zakrajšek je bil 14., Marko Mihelič pa 19.

V kategoriji dvojcev sta bila za razred boljša slovaška brata dvojčka Peter in Pavol Hochschorner, ki sta drugouvrščena Čeha Mareka Jirasa in Tomaša Maderja ugnala za slabih 7 sekund. Tretja sta bila Nemca David Schöder in Frank Henze. Najboljša Slovenca sta bila na 5. mestu Aljaž Kulovec in Simon Hočevar, Nejc Višnar in Urban Jarc sta bila 10., dvojec Slapšak - Oven pa 16.

Nedeljski polfinale se je začel sanjsko. Dvojec Nejc Višnar in Urban Jarc je bil uvrščen na odlično 2. mesto, njuna kolega Aljaž Kulovec in Simon Hočevar pa na 5. Najhitrejša iz kvalifikacij brata Hochschorner sta bila prva tudi po polfinalni vožnji.

Med kajakašicami je bila Urša Kragelj odlična 11. , Eva Terčelj 25., Nina Mozetič pa po številnih težavah in 52 kazenskih sekundah 32.

Med kanuisti se je po skoraj dveletnem postu v finale le uvrstil Slovenec. To je uspelo Dejanu Stevanoviču, ki je bil uvrščen na 8. mesto. Jošt Zakrajšek je bil 36. zaradi 50 kazenskih sekund, Marko Mihelič pa si je že v zgornjem delu zlomil veslo in vožnje ni dokončal.

Med kajakaši so se po pričakovanjih vsi trije uvrstili v finale. Peter Kauzer je bil po polfinalu uvrščen na 1. mesto, Dejan Kralj na 5. in Jure Meglič na 7. mesto.

Jure Meglič

V finalu so vsi tekmovalci veslali na polno, brez omejitev, kar je se izkazalo tudi v številnih dosojenih kazenskih sekundah.

Med dvojci sta slavila Peter in Pavol Hochschorner, pred Britancema Baillie - Stoot in nemško dvojico Michel - Piersig. Drugouvrščena po polfinalu Nejc Višnar in Urban Jarc sta imela veliko težav. Zaradi prevračanja sta izpustila kar tri vrata in sanj o stopničkah je bilo konec. Na koncu sta bila 10. Tudi posadka Kulovec - Hočevar je izgubila mesto iz polfinala, na koncu sta bila 6. Sicer pa je treba poudariti, da so dvojci dosegli zgodovinske uvrstitve v svetovnem pokalu. Bilo je sploh prvič, da se je kakšen slovenski dvojec uvrstil med najboljšo deseterico.

V ženski konkurenci je zmagala Nemka Mandy Planert, ki je bila sicer počasnejša od drugouvrščene Slovakinje Jane Dukatove, a je bila Nemka natančnejša. Tretja je bila zmagovalka kvalifikacij Štepanka Hilgertova.

Med kanuisti je zmagal Michal Martikan, pred Dejanom Stevanovičem, ki je imel v finalu celo najboljšo vožnjo. Tretji je bil Nemec Nico Bettge.

In kajakaši? Obetala se je celo dvojna zmaga, vendar pa je bil Peter Kauzer kaznovan s 50 kazenskimi sekundami, kar ga je potisnilo na 7. mesto med finalisti. Kljub temu je zmaga ostala doma. 22-letni Jure Meglič je z najhitrejšim časom finala priveslal do sploh prvih stopničk na tekmah svetovnega pokala. Zmaga je bila povsem zaslužena, saj je odpeljal res izvrstno vožnjo. Tudi Dejan Kralj si je, podobno kot Kauzer, priveslal 50 kazenskih sekund, zato je končal na repu finalistov.

Po razglasitvi je sledilo obvezno kopanje zmagovalca v deroči Savi in nastavljanje fotografskim objektivom.

Scott Parsons, Jure Meglič, Fabian Dörfler

Jure Meglič

Dejan Stevanovič in Michal Martikan

Tako je hitro minil še en kajakaški vikend v Ljubljani, že naslednje leto pa se bodo najboljši kajakaši vrnili na savske brzice, če le ne bo prišlo do težav z lastninjenjem zemljišča.

Nina Jelenc

Še posladek: zmagovalna vožnja Jureta Megliča

'Pojdi z bogom' prvič v Sloveniji

2007-07-09T14:13:00.000+02:00

Največji belgijski izvozni produkt, kot mnogi radi poimenujejo skupino Vaya con Dios, je le obiskal Ljubljano. 18. in 19. junija je pevka Dani Klein skupaj s štirimi glasbeniki zabavala slovensko občinstvo. Kljub nekoliko zasoljenim cenam vstopnic (41 evrov) so bile Križanke v ponedeljek in torek razprodane.

Na srečo tistih, ki si vstopnic niso mogli privoščiti, Križanke omogočajo dobro slišnost tudi tistim, na drugi strani zidu. "Zunanji poslušalci so bili v torek kar glasni, kar je opazila tudi Dani Klein in med koncertom povprašala: "Who's making all that noise?" Nato pa dodala, da so zunaj verjetno tisti, ki si kart niso mogli privoščiti, in da je prav, da jo poslušajo zunaj. Ker so bili obiskovalci na drugi strani kamnitega zidu precej zgovorni, je z njimi klepetala kar nekaj časa.

Vaya con Dios so se v slovenski prestolnici ustavili v sklopu turneje ''Live Acoustic". Kot je povedala Dani Klein v enem izmed svojih intervjujev, ji stari načini nastopanja ne ležijo več, zato so se tokrat odločili za akustično preobleko svojih hitov. Stare pesmi so predstavili v novi akustični obliki, kar pa je glede na komentarje zmotilo nekaj obiskovalcev koncerta. Pogrešali so predvsem prisotnost trobent in harmonik, ki so v studijskih posnetkih prisotni v večini primerov.

Priznam, nekatere pesmi so veliko boljše v standardni obliki, kot pa v akustični, vendar pa je treba poudariti, da pri akustičnem nastopu do izraza pridejo vokalne sposobnosti pevke Dani Klein. Na koncertu sicer ni bila v najboljši formi, pri pesmi Pauvre diable ji je za trenutek skoraj zmanjkalo glasu, vendar pa je bil koncert kljub vsemu izjemen.

V uro in pol trajajočem nastopu so zapeli skoraj vse najbolj znane pesmi kot so Johnny, Puerto Rico, What's a woman, Heading for a fall, Farewell song, Don't cry for Louie ..., manjkale pa niso niti tiste z zadnjega albuma in še neobjavljena pesem.

Večina pesmi skupine Vaya con dios govori o ljubezni in odnosih moški - ženska. Kot se je pevka pošalila med koncertom, se vedno odloča, da tokrat pa ne bo pisala o ljubezni, a na koncu pristane spet pri teh temah.

Med koncertom so predstavili uspešnico z zadnjega albuma The Promise Je l'aime je l'aime, ki je pravzaprav francoska priredba pesmi Djelem djelem. Del pesmi je odpela v romskem jeziku. Na oder so se po glasnem aplavzu vrnili dvakrat. Prvič so zaigrali pesem Pauvre diable, za konec pa njihovo najbolj poznano pesem Nah neh nah.

Nina Jelenc

Za konec pa še nekaj posnetkov ...

Pauvre diable

Nah neh nah

Heading for a fall

Je l' aime je l' aime

Puerto Rico

What's a woman

Johnny

Es Wird Schon Wieder Gehen

Time flies

Horde barbarov v evropskem parlamentu

2007-07-09T12:28:00.000+02:00

Reportaža iz Bruslja

V sončnem jutru, ki je prava redkost belgijskega vsakdana, so ljudje hiteli na svoja delovna mesta v elitnem okrožju Bruslja, kjer domujejo številne evropske institucije in sedeži velikih podjetij. V druščini zgradb najmodernejše arhitekture se nahaja tudi evropski parlament, ki je to petkovo jutro bolj kot ne sameval. Pred parlamentom ni bilo protestnikov, ki se ne strinjajo z zadnjimi odločitvami poslancev, ni bilo množice radovednežev, ki čakajo, da za hip uzrejo kakšno pomembno osebo iz političnega sveta, tudi novinarjev ni bilo.

Osamljeni parlament
Razlog za osamljenost zgradbe je preprost. Na mesečnem urniku ni bilo predvidenih zasedanj parlamenta ali kakšnega izmed številnih odborov, v katerih delujejo poslanci. Rok Koželj, ki dela v slovenskem sektorju za obiske in seminarje evropskega parlamenta, pojasni vsem skupinam obiskovalcev, ki jih vodi skozi to evropsko institucijo, da poslanci v Bruslju preživijo le del meseca: »Koledar zasedanj je natančno določen. En teden imajo na razpolago za zasedanje parlamenta, drugi teden je namenjen zasedanjem odbora, komisij, potem pa so tu še dnevi, rezervirani za plenarna zasedanja v Strasbourgu.« Vikendi so ponavadi prosti, zato številni poslanci na poti med evropsko prestolnico in domovino preživijo kar nekaj časa. Po Koželjevih besedah imajo poslanci plačane stroške poti in bivanja, tisti, ki živijo v bližini Bruslja, se na delo vozijo z vlakom, nekateri, med njimi tudi slovenski poslanci, pa na zasedanja potujejo z letali.

Notranjost parlamenta

Po službo v Bruselj
Poleg plačanih stroškov poslanci dobivajo plače, ki niso enotne za vse. »Poslanci v evropskem parlamentu so plačani toliko, kot so plačani poslanci v njihovem nacionalnem parlamentu,« obiskovalcem nadalje razlaga Koželj. Slovenski poslanci, v evropskem parlamentu jih je sedem, dobivajo 2500 evrov mesečno, medtem ko so pravi plačni rekorderji Italijani, s plačo nič manj kot 15.000 evrov mesečno. Zaradi velikih razlik med plačami poslancev po posameznih državah, se nekateri zavzemajo za uskladitev plač. Do leta 2014 naj bi bil projekt uresničen in plače vseh poslancev enake.
Bolje kot slovenski poslanci, ki so odvisni od plačne politike slovenskega parlamenta, v Bruslju služijo administratorji, katerih najmanjša plača je 3800 evrov, lahko pa zaslužijo precej več. Dacha Simčič, ki dela v slovenskem predstavništvu evropskega parlamenta pravi, da se plača začetnika giblje okoli 3000 evrov bruto. Višina prejemkov je odvisna od delovnega mesta, izkušenj. Vsak poslanec v evropskem parlamentu ima svojega tajnika in asistente, ki prejemajo 2500 evrov mesečno. Dva asistenta delata v Bruslju, eden pa pomaga iz Ljubljane. Ko poslanci potujejo na zasedanja v Strasbourg, jih spremlja eden izmed asistentov, ki ga politiki izberejo sami. Tudi ostali zaposleni v Evropskem parlamentu in institucijah, povezanih z njim, so dobro plačani, zato so službe zelo zaželene. Trenutno je v Bruslju zaposlenih približno 500 Slovencev, vendar jih bo zaradi potreb po večjem kadru v času predsedovanja Evropski uniji, potrebno zaposliti še več. Pot do zaposlitve pa ni preprosta. »Za delo v kateri koli evropski instituciji moraš narediti konkurz. Sklicani so večkrat letno in so razdeljeni na več faz. Prvi del je sestavljen iz vprašanj o Evropski Uniji in institucijah, sledi verbalni in številski test ter vprašanja vezana na funkcijo, za katero kandidiraš. Če dobiš dovolj visoke ocene, greš na nekaj pogovorov in nato vzamejo najprimernejše,« postopek zaposlovanja razloži Dacha Simčič. Za vse zaposlene je izjemno pomembno znanje tujih jezikov. Poleg obvezne univerzitetne diplome, morajo zaposleni poznati vsaj dva jezika. Med njima mora biti vsaj eden izmed treh delovnih jezikov EU, torej angleščina, francoščina ali nemščina, drugi jezik pa mora biti eden izmed dvajsetih uradnih jezikov Evropske unije. Pogoji za tolmače so ostrejši, saj morajo obvladati vsaj tri jezike.

Dvorana EP

Vsakdanjik v EP
Delovni dan v evropskem parlamentu je precej naporen. Koželj pravi, da delovni čas asistentov ni natančno določen: »Asistenti imajo zelo nestabilne urnike. V parlamentu lahko preživijo tudi cele dneve, od osme ure zjutraj pa do desete ure zvečer.« Simčičeva potrjuje Koželjeve besede. »Uradno delaš približno osem ur dnevno, seveda pa se lahko delo tudi zavleče. Odvisno je od aktualnih dogodkov. V času, ko je Evropski svet delaš dlje. Običajno zaposleni prihajajo v službo do devete ure zjutraj, domov pa odhajajo šele, ko končajo svoje delo. Uradnega nadzora ni, zato je pomembno le, da je tvoje delo opravljeno. Sam si odgovoren za svoj urnik,« Simčičeva opisuje običajen delovni dan administratorja.
Ko eden izmed obiskovalcev Koželja vpraša, kako je kaj z delom poslancev, ta nekoliko navihano odgovori: »Tisti, ki imajo voljo delati, veliko delajo, če pa nočejo delati, jim ni treba.«
Odsotnost poslancev so v parlamentu izkoristili za vzdrževalna dela, tako da je tišino v dvorani, kjer zasedajo, na trenutke zmotil le hrup vzdrževalcev, ki so čez mize in tehnične pripomočke poslancev lepili zaščito pred morebitnimi poškodbami pri vzdrževanju prostora. Vzdrževanje v tako velikem objektu, kot je evropski parlament, nikoli ne zamre. Koželj obiskovalcem pove, da imajo v glavni dvorani nenehne težave z odpovedovanjem luči in jih morajo vzdrževalci vztrajno popravljati. Ker so luči del stropa in je do njih zelo težko dostopati, so morali razviti celo posebne tehnike popravil preko podaljškov in različnih kablov. »V preteklosti smo imeli v parlamentu veliko tehničnih težav, predvsem z računalniki in računalniškimi predstavitvami za obiskovalce parlamenta. Imamo pomanjkanje osebja v oddelkih za informatiko, zato je, kakor je,« nezadovoljno pripomni Koželj.
Zaradi mirnega dne v središču Evropske unije, si obiskovalci le težko predstavljajo, kako izgleda, ko po hodnikih in dvoranah hitijo predstavniki različnih držav, političnih skupin, novinarji. »In nato pridrvijo v dvorano kot horda barbarov,« z zadovoljstvom, da je nasmejal obiskovalce, pove Koželj in nadaljuje z razlago, kje v dvorani sedijo predstavniki različnih političnih opcij, kje je prostor namenjen predstavnikom sedme sile in kje delajo prevajalci.
Hodniki evropskega parlamenta, ki sicer zaradi eksponatov moderne umetnosti spominjajo bolj na kakšen muzej kot politično institucijo, so prazni. Le tu in tam se po njih sprehodi kakšen uslužbenec. Zapuščen je tudi predel, kjer običajno turistom in drugim obiskovalcem ponujajo spominke na hram evropske demokracije. Dolgočasen dan v parlamentu se sklada z opozorili Lien, belgijske študentke novinarstva: »Ne pričakujte preveč. Evropski parlament je zelo dolgočasen.«
Miren dan v evropskem parlamentu je napovedovala že varnostna služba pri vhodu za obiskovalce. Skupinica petih varnostnikov je ležerno postopala ob pultu, za katerim so ekrani, ki prikazujejo posnetke z mnogih varnostnih kamer, ki nadzorujejo skoraj vsak kotiček stavbe. Monotonost je nekoliko razbila skupinica dvajsetih obiskovalcev, ki so jih pred vstopom v notranjost parlamenta morali natančno pregledati. Rentgenske naprave in naprave, ki zaznavajo prisotnost kovin, jim delo precej olajšajo, zato z dvajseterico radovednežev opravijo hitro in se spet vrnejo k mirnemu jutranjemu klepetu.

Nina Jelenc

Bo Ljubljana ostala brez kajakaške proge?

2007-07-09T11:57:00.001+02:00

Analiza

Že nekaj let parkirišče ob tacenski kajakaški progi zapira rdeče bela zapornica. Postavil jo je ''domnevni'' lastnik zemljišča ob progi in tako preprečil dostop kajakašem, pa tudi drugim obiskovalcem, do umetne proge na Savi. Prav pri lastništvu tega območja se stvar zelo zaplete. V lastniškem sporu sta vpleteni dve strani, ki kljub pogajanjem ne najdeta rešitve, ki bi zadovoljila vse želje. Zadnji sestanek je oddelek za šport na Mestni občini Ljubljana (MOL) organiziral v začetku maja, vendar so se ga udeležili le predstavniki MOL in Kajakaške zveze Slovenije (KZS), manjkal pa je glavni člen pri sklepanju sporazuma, tacenski sosed, ki si lasti zemljišče. Svojo odsotnost je opravičil na zelo sočen način: »Ne bom dovolil, da me vlečejo za jajca.«
Problem lastništva proge se vleče že zelo dolgo, od osamosvojitve, ko je zemljišče ob progi postalo del denacionalizacijskega postopka. Leta 1989 je takratni lastnik zemljišča le-to prodal MOL, ki je na tem območju načrtovala gradnjo športnega centra. Poleg umetne kajakaške proge, ki so jo zgradili za svetovno prvenstvo v slalomu leta 1991, naj bi postavili še teniško dvorano, za katero pa so idejo nato opustili. V obdobju petih ljubljanskih županov, toliko se jih je namreč zvrstilo do dne, ko je funkcijo prevzel Zoran Janković, nihče tega kupljenega zemljišča ni uspel vpisati v zemljiško knjigo. Površnost mestne uprave so izkoristili dediči nekdanjega lastnika in se v zemljiško knjigo vpisali sami. Od takrat se vodilni na KZS soočajo s številnimi težavami, med drugim tudi z izsiljevanjem s strani dedičev. Podpredsednik KZS Bojan Žmavc je mesec dni po organizaciji evropskega slalomskega prvenstva v Tacnu leta 2005 v intervjuju za Delo povedal: »Vsakič, ko pripravimo večje tekmovanje bodisi za svetovni pokal ali nedavno EP, naletimo na težave. Ker v postopek lastninjenja nismo vpleteni, pač ne moremo postavljati svojih pogojev. Obenem pa objekta tudi ne moremo prenavljati, čeprav kar kliče po posegu.«
Zadnji incident v nizu mnogih se je zgodil pred dobrim mesecem, ko je na tacenski progi potekalo tekmovanje v kajakaški različici rodea. Ko so prireditelji hoteli priti do proge po običajni poti, jih je ustavil ''lastnik'' in zahteval denarno odškodnino za umik zapore. Po dolgem pogajanju je zahtevano ceno znižal z začetnih 800 na končnih 200 evrov, tako da so lahko prireditelji tekmo izpeljali brez dodatnih težav.
Predstavniki KZS so že večkrat v času pomembnejših tekmovanj, ki so potekala v Tacnu, poskušali preko medijev, ki so jim takrat posvečali več pozornosti, spodbuditi odgovorne na MOL, da bi resno preučili problem in ga začeli reševati, a vse je bilo zaman. Še oktobra lani je Nuša Dolgan, pooblaščenka županje Danice Simšič na oddelku za gospodarjenje z zemljišči, za časopis Dnevnik povedala, da je s problemom seznanjena dober mesec dni in da težave že rešuje. Na vprašanja, zakaj MOL tega problema ni uredila že prej, pa ni hotela odgovoriti. Dve desetletji dolga agonija je trajala do lanske jeseni. V času predvolilnih bojev za ljubljanski županski stolček, so predsednik Kajak kluba Tacen Milan Črepinšek, direktor kajakaških reprezentanc Andrej Jelenc in podpredsednik KZS Bojan Žmavc vsem županskim kandidatom poslali odprto pismo, kjer so jih seznanili z nezavidljivo situacijo, v kateri se je znašel ljubljanski kajak. Odzvala se je le peščica kandidatov, med njimi tudi Zoran Janković, ki je tacensko progo uvrstil v svoj predvolilni program, v okviru reševanja lastninskih problemov športnih objektov. Zoran Janković je predstavnike KZS povabil na razgovor in jim obljubil pomoč v primeru izvolitve.

Bodo tribune v Tacnu samevale?

»Zgleda, da se stvari premikajo,« je pred časom z veseljem povedal Jelenc. »Zoran Janković je očitno držal besedo. Tacenski primer je predal zaposlenim, ki naj bi ga kmalu začeli reševati.« Dokaz, da je bil optimizem na mestu, je majski sestanek, ki ga je sklical Borut Peršolja, vodja oddelka za predšolsko vzgojo in šport na MOL. Na tem sestanku, naj bi se z dediči in KZS-jem poskušali dogovoriti o končni rešitvi problema. Kot že rečeno je manjkal človek, ki zaostruje že tako napete odnose, saj naj bi se mu zdel položaj Peršolje v mestni upravi prenizek za resne pogovore. Pred svetovnim pokalom v Tacnu se je sosed le pojavil na sestanku z županom Zoranom Jankovićem in podžupanom Janijem Möderndorferjem, vendar pa kljub različnim ponudbam s strani mestne uprave, ni popustil.
Medtem se KZS poskuša znajti na različne načine. Tekma pokala Hit Challenge, ki je bila na sporedu junija, je bila preseljena v Solkan, kjer so za potrebe lanskega mladinskega svetovnega prvenstva zgradili nov kajakaški center. »Izbirni tekmi v začetku junija bomo organizirali v Tacnu, vendar pa se s sosedi ne bomo ukvarjali. Tokrat bomo dostop do proge uredili po drugi poti, ki pa za pomembnejše tekme ni primerna,« je povedal Jelenc.
Scenariji za rešitev tacenskega problema so različni, vendar pa je v tem trenutku najrealnejša rešitev tudi najbolj drastična izmed vseh. MOL ima možnost sprožiti postopek razlastitve dedičev zemljišča ob Savi, kajti gre za družbeno pomemben objekt in v interesu mesta kot tudi kajakašev je, da v Tacnu ostane kajakaška proga. To pa pomeni, da bi dediči najverjetneje dobili precej manj denarja, kot pa je tržna vrednost zemljišča in kot jim pristojni na občini ponujajo za to, da odstopijo od zahtev.
Mednarodna kajakaška zveza (ICF) je slovenski namenila čast organizacije letošnjega svetovnega pokala v Tacnu, potrjen je tudi tisti prihodnje leto, leta 2010 pa naj bi Ljubljana gostila najboljše svetovne kajakaše in kanuiste na svetovnem prvenstvu. Ureditev težave proge je torej tudi v mestnem interesu, saj bi kot dobri gostitelji pripomogli k promociji Ljubljane in Slovenije. S tem se strinja tudi podžupan Jani Möderndorfer, ki pravi, da »si Ljubljana ne more privoščiti, da ne bi imela kajakaških tekem.«
Zaradi številnih težav pa so prireditve v Tacnu ogrožene, saj organizatorjem zmanjkuje potrpljenja in energije za reševanje zapletov. V najslabšem primeru bodo tekme preseljene v Solkan, k čemur se nagiba tudi podpredsednik KZS Žmavc. Ta je že po evropskem prvenstvu v Tacnu predvidel, da situacija ne bo kmalu razrešena: »Zaradi težav pri denacionalizaciji Kajakaška zveza Slovenije ne bo več izvajala tekmovanj v Tacnu, evropsko prvenstvo je tako verjetno zadnje dejanje na tamkajšnjem prizorišču. Tekmovanja bomo preselili v Solkan, z ICF pa se bomo pogajali tudi za izvedbo svetovnega prvenstva leta 2010 v Solkanu, čeprav je bil za to predviden Tacen.« Druga možnost za izvedbo tekmovanj najvišjega ranga je precej odvisna od MOL. Če se bodo uspeli z dediči dogovoriti o nakupu zemljišča, prireditve ne bi smele biti vprašljive, vendar pa je glede na pretekle dogodke ta scenarij le malo verjeten. Obstaja tudi možnost, da Tacen gosti najboljše kajakaše, a MOL bo tista, ki bo morala plačati ''najemnino'' oziroma kupiti začasno premirje med dediči in KZS.

Nina Jelenc

Skozi robide do vojaške baze

2007-07-09T11:45:00.000+02:00

PORTRET Fedje Marušiča, glavnega trenerja slovenske slalomske reprezentance

Med veslanjem po Savi je pri Vikrčah v grmovju opazil nekaj nenavadnega. Ko se je približal, je zgrožen ugotovil, da je našel razkosano človeško truplo brez glave, rok in nog. Danes se še vedno z grozo spominja tega dogodka. »Med veslanjem sem pogosto opazoval stvari ob vodi. Ko sem našel truplo, sem takoj obvestil policijo in ti so potem nekako našli, kje je skrito, ter sprožili preiskavo. Uspeli so tudi ugotoviti za koga je šlo. Največ težav sem imel potem z novinarji. Ko so izvedeli za mojo najdbo, telefon ni nehal zvoniti,« je o eni izmed svojih številnih prigod razlagal Fedja Marušič.

Težave v Čilu, pregon policistov v Atenah

Za prijatelje ta nenavadna najdba ni bila preveliko presenečenje, saj nekdanji izvrsten kajakaš in od pretekle sezone glavni trener kajakaške reprezentance Solkanec Fedja Marušič slovi po, za navadne smrtnike, prav neverjetnih dogodivščinah. Ene izmed njih se živo spominja takratni glavni trener reprezentance Andrej Jelenc: »Bili smo na zimskih pripravah v Čilu. Ko nismo imeli treningov, smo raziskovali lepote Čila. Fedja se je odločil, da se bo sprehodil okoli jezera in na bližnji hrib, mi pa smo se ga po več urah naveličali čakati. Vedeli smo, da se bo nekako znašel, in smo odšli. Ko se je vrnil, je ugotovil, da nas ni več, in 'štopal' nazaj v naš kraj. Ustavil mu je avtobus, ki je vozil med Argentino in Čilem, saj ga je Fedja 'poštopal' nekje med obema državama. Ko so prišli na mejo, so cariniki ugotovili, da v potnem listu nima izstopnega žiga iz države, in so ga obtožili prestopa zelene meje. Zaradi Fedje je celoten avtobus na meji čakal kar eno uro, da so uredili vse potrebne papirje.« Na vprašanje o čilski avanturi je Fedja odgovoril, da se sam niti ne spominja več dobro, kaj se je dogajalo. Prepričan je, da so vse te zgodbe prenapihnjene, hkrati pa v smehu dodaja, da se morda zaradi silne utrujenosti po več urah hoje ne spomni več vseh podrobnosti. Bližnje srečanje z uradnimi organi je imel tudi na predolimpijskih pripravah v Atenah. Ker ima razvito raziskovalno žilico, v vsakem kraju kamor pride, rad razišče okolico. V Atenah se mu je zdel izjemno privlačen hrib, ki se je razprostiral blizu tekmovalne proge in obljubljal razgled nad celotnim mestom. »Bila je prilika in odločil sem se, da bom kolesaril na hrib. Glede na to, da sem znan po tem, da z mano ni dobro iti po kakšnih novih poteh, ker končaš v kakšni robidi ali skali, se nisem dosti vznemirjal, ko sem priplezal po skalah do nekega kolovoza. Kar naenkrat sem se znašel nasproti zapornice neke vojaške baze,« je z nasmeškom na obrazu in ob grizljanju plastične žličke pripovedoval Fedja. Posledice vdora na vojaško ozemlje niso bile hude, saj razen zaslišanja in zapisnika ni bil deležen nobenih sankcij.
O olimpijskih igrah govori z obžalovanjem, saj je kar dvakrat izpustil iz rok izjemno priložnost za vrhunsko uvrstitev. Nastopil je v Atlanti in Sydneyju, tretje, atenske, so se mu izmuznile po internih kvalifikacijah, ki jih je dobil njegov klubski kolega Uroš Kodelja. Za svoje uvrstitve ne krivi pomanjkanja sreče. Pravi, da je treba vzroke za slabše uvrstitve na največjih tekmovanjih iskati v samemu sebi. Na tekmah svetovnega pokala je pogosto stal na zmagovalnih stopničkah, bil dvakrat celo tretji v skupnem seštevku, v zbirki odličij pa mu manjkajo predvsem kolajne z največjih tekmovanj. Bil je sicer štirikrat nosilec ekipne kolajne na svetovnih in evropskih prvenstvih, senco na uvrstitve pa meče pomanjkanje posamičnih kolajn. Kar na dveh zaporednih svetovnih prvenstvih je obtičal tik pod vrhom, na četrtem mestu, z zaostankom nekaj desetink sekunde.

Dvakratno končanje kariere

Tekmovalno kariero je zaključil dvakrat. Prvič po olimpijskih igrah v Sydneyju, vendar ga je slaba uvrstitev težila še nekaj časa in poskusil se je uvrstiti še na ene. Za zaključek kariere se je odločil že pred igrami v Sydneyju in, kot pravi sam, je pričakoval, da bo športno pot zaključil s kakšnim boljšim rezultatom. Prepričan je, da ga je vnaprejšnja odločitev o prenehanju stala boljše uvrstitve. »V bistvu si že vnaprej postavljaš izgovor za neuspeh. Pri meni je bilo to, da sem se odločil in sam sebe lažno prepričal, da ne glede na to, ali bom uspešen ali ne, bom končal. Bil je beg od problema. O takih stvareh moraš razmišljati šele po koncu, ne vnaprej.« V reprezentanco se je vrnil v sezoni 2004, ko je poskušal izpolniti svoje cilje o vsaj eni dobro odpeljani posamični tekmi. Projekt je zastavil zelo samozavestno. Želel je biti odvisen le sam od sebe. To je bil tudi razlog, da je zimske priprave raje preživel z ameriško reprezentanco v Čilu kot s slovensko v Avstraliji. Pred izbirnimi tekmami pa so ga začeli razjedati dvomi v pravilnost te odločitve. »Ugotovil sem, da nisem bil sposoben. Naložil sem si preveliko breme. Mogoče bi potreboval nekoga, da bi mi svetoval v pravem trenutku.« Danes, ko gleda na te dogodke z razdalje, meni, da je leta 2004 naredil napako. »Potem ko sem izpadel iz olimpijske ekipe, bi moral končati kariero ali pa nastopiti samo še na zadnji veliki tekmi, evropskem prvenstvu v Skopju, ne pa tekmovati še na preostalih svetovnih pokalih.« S skopskim evropskim prvenstvom je povezana še ena grenka izkušnja. V moštvenih vožnjah je bila slovenska ekipa glavna kandidatka za naslov prvakov, ampak so že v 13. vratih dobesedno potopili vse upe za osvojitev kolajne. Fedja Marušič je s konico čolna nesrečno predrl čoln Urošu Kodelji, ki je nato komaj priveslal do cilja. »Hude krvi v ekipi zaradi opreme ni bilo. Huje je bilo zaradi uvrstitve. Kot najizkušenejši bi moral bolj paziti. Lepo bi bilo končati kariero z medaljo, naslovom evropskega prvaka,« je nekoliko otožno in s popolnoma zvito žličko v rokah razlagal Fenko, kot ga kličejo prijatelji.
V času pred prvim koncem in ponovno vrnitvijo je končal študij kemije, ki ga je dolgo odlašal, kar se je poznalo pri psihološki pripravljenosti na tekmah. »Ena od stvari, ki je zelo povezana z neuspehom na OI, je ta, da sem iz leta v leto prelagal odločitve o končanju letnika študija.« Ko je veslo dokončno postavil v kot, je dobil službo na Inštitutu Jožef Štefan, kjer pa ni zdržal prav dolgo. Ljubezen do kajaka je bila premočna. »Na Inštitutu je bilo v redu, ampak ne bom rekel, da obžalujem, da sem prišel na KZS. Če bi ostal na 'Štefanu', bi se moral v nekem obdobju posvetiti podiplomskemu študiju, to pa bi pomenilo, da ne bi mogel delati še v kajaku. To delam zato, ker čutim veselje do tega, da bi posredoval znanje in pomagal tem generacijam, ki veslajo zdaj in tem, ki prihajajo. Rad bi, da bi poiskali sebe, napredovali. Pomagal bi jim s stvarmi, ki sem jih spoznal šele, ko sem nehal veslati.« Ko odgovori na vprašanje, mu že tretjič med pogovorom zazvoni telefon. Sogovorniku razloži, da je pred nekaj dnevi med kolesarjenjem izgubil telefon, ki mu je padel iz žepa. Predmete izgublja zelo pogosto, tako da se s tem ne obremenjuje več: »Sončnih očal sploh ne nosim, ker jih vedno kje založim, ure prav tako ne nosim, ker jo postavim na kakšno mesto in potem ne vem, kje je ostala. S telefoni je podobno, zamenjal sem jih že veliko.« Da je zelo pozabljiv je dokazal tudi ob koncu pogovora, ko je iz lokala v Hali Tivoli odšel brez aktovke in se ponjo vrnil ob opozorilu, da je nekaj pozabil.

Priljubljen trener

Fedja je v vlogi trenerja dobro zapisan pri tekmovalcih. Kanuist Jošt Zakrajšek pravi, da je Fedja priljubljen med reprezentanti, saj imajo občutek, da mu lahko zaupajo: »Vedno zna dati koristne informacije in je zelo pozitivno naravnan, tako da skrbi za odlično vzdušje v ekipi.« Fedja je pristaš demokratičnega odnosa med tekmovalcem in trenerjem. »Zagovarjam trditev, da se mora tekmovalec v mlajših letih naučiti delovati sam, brez trenerja, da je sposoben sam prevzeti odgovornost, postati policaj sam sebi, da se organizira vsaj v neki meri, da postane dovolj kritičen in da sam najde pravo motivacijo.« V tekmovalni karieri jo je kar pošteno zagodel trenerjem. Na evropskem prvenstvu v Račicah je z reprezentančnima kolegoma Urošem Kodeljo in Dejanom Kraljem popival celo noč, zjutraj pa pred hotelom prepeval Zdravljico. Zaradi nešportnega obnašanja so bili vsi trije izključeni iz reprezentance. Kako pa bi se odzval danes, v vlogi trenerja? »Mislim, da se ti tekmovalci sami zavedajo svoje odgovornosti in vedo zakaj trenirajo. Ne vem, zaenkrat nisem imel takih izkušenj, zaupam jim in se ne sprašujem o teh stvareh, ker vem, da se to ne bo zgodilo.«

Pesnitve v potnem listu

V prostem času zelo rad bere, za kar ga je najverjetneje navdušila mama, ki je knjižničarka. V kajakaških krogih je poznan tudi kot pesnik. Prekomerne količine alkohola so v njem vzbudile poetično žilico in rezultat je bil potni list poln njegovih pesnitev. Skozi smeh uspe povedati, da so ga uradnice na občini zelo 'pisano' gledale, ko se je tam pojavil s prošnjo za nov potni list, ker je star poln pesmic. »Ko sem prišel po novega in prosil, če mi lahko izročijo starega, so se uradnice kar malo 'muzale', ampak sem ga dobil.«

Trikrat na naslovnici časopisov

Fedja Marušič je zaradi svoje, na trenutke zmedene narave izjemno priljubljen v ekipi. Čeprav bi lahko pomislili, da se je kot glavni trener že nekoliko zresnil, še vedno s svojimi prigodami skrbi za dobro voljo v ekipi. Pa naj bo to, ko s trenerjem Petrom Kauzerjem starejšim na evropskem prvenstvu stavi, ali mu bo v omejenem času uspelo priteči na bližnji hrib ali ko se odpravi na pot s svojo staro Citroenovo Diano, ki jo je pred kratkim sicer prodal, in mu je sedaj resnično hudo za njo. »Nisem bil zrel zanjo. Nisem si vzel časa za njeno nego in enkrat me je pustila na cedilu, očitno si je nisem zaslužil.« Ko govori o 'Diani' se mu zopet nariše nasmeh na neobritem obrazu in očitno mu po mislih bežijo trenutki, ki sta jih preživela skupaj. Zaveda se, da je zaradi stvari, ki so se mu zgodile v življenju zanimiv za novinarje. »Večkrat sem že povedal, da sem se na naslovnicah časopisov znašel trikrat, ampak nikoli zaradi športnih dosežkov.« Ob koncu pogovora je kavna žlička, s katero se je ukvarjal cel čas, doživela popolno transformacijo, saj jo je zvil in iz nje naredil majhno skulpturo.

Nina Jelenc

Končno med najboljšimi

2007-07-09T11:11:00.000+02:00

Intervju je bil sicer objavljen že decembra 2006.

Špela Ponomarenko je že nekaj let najuspešnejša slovenska kajakašica na mirnih vodah, ki dosega vrhunske rezultate tudi na največjih svetovnih tekmovanjih. Letos je na svetovnem prvenstvu v madžarskem Szegedu dosegla rezultat, ki bo za vedno ostal zapisan v slovenski kajakaški zgodovini, saj je postala prva tekmovalka v 'mirnovodaški' konkurenci, ki je osvojila kolajno na svetovnem prvenstvu. Najbolj spoštuje živo legendo ženskega kajakaštva, osemkratno olimpijsko zmagovalko, Nemko Birgit Fischer, ki je kolajne osvajala še pri svojih triinštiridesetih letih.

Kajakaška zveza Slovenije (KZS) bo v začetku decembra organizirala tradicionalni izbor najboljših tekmovalcev pretekle sezone. Glede na letošnje rezultate boste zagotovo prejeli nagrado za najboljšega 'mirnovodaša' oziroma 'mirnovodašico' leta.
Mislim, da sem si letos zaslužila tudi skupno nagrado kajakaš leta, vendar o tem odločajo le predstavniki 'divjevodašev', zato je najverjetneje ne bom. Zelo žalostno.
Poseben izbor najboljših športnikov poteka tudi na Primorskem. Lani ste zasedli tretje mesto.

Pričakujete letos naziv najboljše športnice na Primorskem?
Vesela bom vsake nagrade, zato se s tem ne obremenjujem.
Velikokrat očitate vodilnim na KZS, da premalo vlagajo v mirne vode. Vendar pa je na strani slalomistov tradicija osvajanja kolajn na največjih tekmovanjih. Edino kolajno, če odštejemo tretje mesto Jerneja Zupaniča Regenta na Mediteranskih igrah v Almerii, na mirnih vodah ste letos priveslali vi.
Mislim, da razlik v rezultatih med slalomom in mirnimi vodami ni več toliko kot nekoč. KZS bi morala predvsem več pomagati pri promociji tega športa, tako da bi si tudi sami potem lažje poiskali sponzorje, ki bi nam lahko pomagali pri financiranju opreme, priprav …

V medijih pogosto pišejo o finančnih težavah slovenskih športnikov. Vam je uspeh na svetovnem prvenstvu v madžarskem Szegedu prinesel kakšne finančne koristi? Zdaj je gotovo lažje pri iskanju sponzorjev kot je bilo prej. Veliko več ljudi ve, da ta šport obstaja. Ni pa tako kot na primer na atletskih tekmovanjih, kjer zmagovalci poleg kolajne prejmejo še denarno nagrado, vredno več tisoč evrov.
Ob progi v Szegedu se je zbralo 30.000 gledalcev. To je za naše razmere nepredstavljiva številka. Kako je tekmovati pred tolikšnim občinstvom?
Ob progi je bilo res ogromno navijačev. Ponavadi se jih na tekmah v najboljšem primeru zbere 5000. V prvem nastopu sem se kar nekoliko 'izgubila', saj nisem še nikoli tekmovala pred takšno množico. Navijačev je bilo polno od starta do cilja in opremljeni so bili z vsemi navijaškimi rekviziti, predvsem z bobni in trobili. Nekajkrat se mi je celo zazdelo, da se tudi voda trese. Ampak na to se zlahka navadiš. Občutek je bil res enkraten, posebej zato, ker so vzpodbujali vse tekmovalce, ne le madžarskih.

Kakšna pa je bila reakcija, ko ste priveslali v cilj?
Najprej sem zakričala. Nisem sicer vedela katero mesto sem osvojila ali drugo ali tretje, ampak mi je bilo čisto vseeno, medalja je bila moja. Najprej se sploh nisem zavedela, kaj sem dosegla, vendar sem pomembnost dosežka spoznala že zelo hitro. Tekmovalci in predstavniki ostalih reprezentanc so prihiteli k meni in mi iskreno čestitali, vsi so se veselili z mano. Moj in mamin telefon pa je skoraj pregorel.
Vam je bila kakšna čestitka še posebej pri srcu?
Vesela sem bila čestitke 90-letne očetove tete, ki me je še isti dan poklicala in se z mano veselila ob doseženem rezultatu. Pogrešala pa sem čestitke predsednika in podpredsednika KZS.
Kolajno ste osvojili na najkrajši, 200 metrski razdalji, olimpijska pa je le 500 metrska razdalja. Mislite, da ste sposobni visoke uvrstitve tudi na tej razdalji?
Letos sem bila uspešnejša na krajši razdalji, ampak mislim, da sem sposobna še veliko več, predvsem v olimpijski disciplini. Na žalost sem se na svetovnem prvenstvu uštela pri izbiri taktike v kvalifikacijah, kar mi je onemogočilo uvrstitev v A finale (med devet najboljših, op. p.) in s tem tudi boj za odličja. Trening je pravzaprav podrejen olimpijski disciplini, v kateri konstantno napredujem, kar se bo sčasoma tudi pokazalo.
Trenirate na Madžarskem, z njihovimi tekmovalkami, ki veljajo za ene najboljših na svetu. Kakšna je razlika v primerjavi s treningom v Sloveniji?
Treniranje v skupini z olimpijskimi in svetovnimi prvakinjami, predvsem pa pri trenerki kot je Katalin (Fábiánné Rozsnyói Katalin, op. p.), ki je v svoji karieri, poleg osvojene medalje na olimpijskih igrah, kot trenerka ustvarila ogromno vrhunskih kajakašic, dobitnic medalj na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, je res nekaj posebnega. Vsi so me zelo lepo sprejeli, mi veliko pomagali in od njih sem se zelo veliko naučila. Dobila sem tudi zelo dobre prijatelje, med njimi Natašo Janić, ki je ena najboljših kajakašic ta trenutek. Prejšnja leta sem vedno trenirala sama in nisem imela nobene primerjave, zato sem na kakšnem treningu tudi malo 'zabušavala'. Tukaj pa se moram na vsakem treningu dokazovati in dati vse od sebe. Zelo sem ponosna in v veliko čast mi je, da sem del te izvrstne ekipe.
Omenili ste Natašo Janić, ki je po olimpijskih igrah v Sydneyju prestopila iz srbske v madžarsko reprezentanco. Prijateljujete z njenim bratom Stjepanom, ki je član hrvaške ekipe. Je tudi on pripomogel k vašemu vzponu v zadnjem času?
Zelo je pomembno, da te partner razume in te podpira v tem kar počneš. Srečo imam, da je tudi Stjepan vrhunski kajakaš in ve, kako vse to izgleda. Od njega sem se veliko naučila. Zelo veliko je tudi pripomogel, da sem se lahko priključila skupini v kateri treniram. Brez njega bi bilo vse težje.
Kajak na mirnih vodah na Madžarskem uživa popolnoma drugačen status kot pri nas. Njihovi tekmovalci so zvezdniki. Vas v Kopru ustavljajo mimoidoči in prosijo za avtogram, spominsko fotografijo?
Mislila sem, da se to pri nas ne bo nikoli zgodilo, vendar pa se tu in tam najde kdo, ki me ustavi na cesti in prosi za avtogram. Veliko pisem z željo po avtogramu in sliki pa sem dobila tudi po pošti. Res je lep občutek, ko vidiš, da te drugi ljudje, ki niso povezani s kajakom, spoštujejo in znajo ceniti tvoj rezultat.
Rezultat kariere ste dosegli v Szegedu, kjer tudi trenirate. V kajaku na mirnih vodah poznavanje proge verjetno ni tako pomembno kot v slalomu.
Res je, pri nas poznavanje proge nima nobene prednosti pred ostalimi tekmovalci. Do razlik prihaja zaradi vetra. Enkrat piha v hrbet, drugič v prsi, včasih ga sploh ni, najslabše pa je, če je veter bočni in takrat je zelo pomembno na kateri progi veslaš, ali si v zavetju ali ne.
Letos sem drugo mesto na svetovnem prvenstvu dosegla zaradi odlične pripravljenosti, ne pa zaradi poznavanja proge. Vesela sem, da se je to zgodilo prav v Szegedu pred tako množico navijačev, ki obožujejo kajak na mirnih vodah, kar daje še poseben čar uspehu.
Tekmovalna proga je ena izmed pomanjkljivosti kajaka na mirnih vodah v Sloveniji. Blejsko jezero je rezervirano za veslače, 'mirnovodaši' pa trenirate na morju …
V Kopru treniramo na morju in smo vedno odvisni od vremena, saj v primeru valov ne moremo trenirati, kajakaške proge pa ni. Imamo Škocjanski zatok, kjer bi bili idealni pogoji za treninge, mislim da tudi za druge reprezentance, vendar pa izgleda, da ni pravega interesa za izgradnjo le- te. Mislim, da bi se morali tudi na KZS zavzeti za to in ne le za izgradnjo slalomskih infrastruktur.

Za Dnevnik ste izjavili, da ste se s kajakom na mirnih vodah začeli ukvarjati zaradi zaljubljenosti …
V otroštvu sem se ukvarjala z več športi, vendar mi noben ni bil všeč tako kot kajakaštvo. V klub sem se vpisala bolj po naključju. Sošolki in meni je bil všeč nek jadralec in sva mislili, da bi ga večkrat videli, če bi začeli veslati. Ampak ga nisva nikoli, ker je on jadral, ko je bila burja, me pa veslali, ko vetra ni bilo. Ko sem začela veslati, sem imela v klubu veliko vrstnic in vrstnikov s katerimi sem se dobro razumela in mi je trening pomenil bolj zabavo. Za resen trening sem se odločila šele pred petimi leti, ko sem ugotovila, da bi rada nastopila na olimpijskih igrah.

Nina Jelenc

Popoldne na 'petnajstki'

2007-06-30T19:34:00.000+02:00

Ob Celovški cesti v Ljubljani stoji velika stavba, ki ima dva ločena vhoda. Nad desnim vhodom se razteza napis ''Potniška blagajna'', levi pa je namenjen uslužbencem podjetja, ki je bilo ustanovljeno leta 1901. V stavbi imajo vozniki sobo, kjer posedajo, klepetajo in čakajo, da se jim začne delovni čas. Sebastijan Vadnau vstane in se poslovi od svojih kolegov. S črno torbico, ki si jo povezne čez desno ramo, odide iz stavbe, prehodi nekaj metrov, kolikor loči LPP-jev center in

avtobusno postajo, ter se ob pločniku ustavi. To petkovo popoldne je zadolžen za vožnjo avtobusa številka 15 na relaciji Bavarski dvor – Medvode. Sebastijan je oblečen v temne hlače, belo srajco s kratkimi rokavi in temno kravato, ki je pritrjena z zlato sponko. Takšna je uniforma uslužbencev LPP-ja. »Tako ne obrabiš svojih oblek,« v šali pove Sebastijan. Ta mlad, temnolas voznik iz torbe potegne majhno knjižico, kamor si natančno zapisuje delovni čas. Sam mora ugotoviti, kdaj vozi in na kateri progi, saj so v službi vodeni po identifikacijskih številkah. »Tukaj si pravzaprav samo številka,« pove. Delovni čas mu je začel teči ob 14. uri in 40 minut in nekaj pred tretjo uro še vedno čaka, da na postaji na Celovški od svojega kolega prevzame avtobus. Na svojem delovnem mestu mora biti prej, ker se lahko zgodi, da avtobus pride prej, kot je predvideno. »Čakanje na prevzem mi gre v delovni čas. To je dobra stran naše službe. Če menjaš na Celovški je dobro, ker se pripelješ z avtom v službo, parkiraš in počakaš na avtobus, če pa menjaš v mestu, moraš iti v službo toliko prej, ker moraš priti potem še do centra,« razloži Sebastijan, ki je maja praznoval že trinajsto obletnico dela na LPP. Oče, ki je prav tako voznik avtobusa, mu je predlagal, naj se zaposli v podjetju, ki je del javnega podjetja Holding Ljubljana. Sebastijan pove anekdoto, kako je prišlo do predolga, naj zamenja službo: »Prej sem bil zaposlen kot voznik tovornjaka, potem pa sem imel težave s hrbtenico. Oče mi je rekel, naj pridem raje na LPP, kjer se 'tovor' sam 'razklada'.«

Poleg Sebastijana je v LPP-ju zaposlenih nekaj več kot 400 voznikov avtobusov, ki skrbijo, da se Ljubljana ne bi zadušila v smogu in da bi se več ljudi odločalo voziti z javnim prevozom. 21 linij, ki potekajo po ljubljanski občini zadovoljuje evropske standarde, saj je večina gospodinjstev od najbližjega postajališča odmaknjena manj kot 500 metrov. Na leto vozniki LPP-ja prepeljejo več kot 90 milijonov potnikov.

Nekaj pred tretjo uro popoldne se na postaji ustavi ena izmed najnovejših pridobitev v voznem parku ljubljanskega javnega prometa: Mercedes Benz, ki ima zgornji del nad vetrobranskim steklom popolnoma črn, na tej podlagi pa z zeleno barvo piše ''15 Medvode''. Vsa vrata se odprejo, na zadnjih izstopi nekaj potnikov, pri prvih pa poleg nekaj potnikov vstopi še Sebastijan. Pozdravi kolega, od katerega prevzema avtobus. Sebastijan odloži svoje stvari, se usede za volan, ki si ga s posebnim gumbom lahko nastavi, kakor želi, se z identifikacijsko kartico prijavi v sistem in potrdi, da je prevzel službo, nato pa počasi zapre vrata in odpelje s postaje. Avtobus je poln dijakov, študentov in zaposlenih, ki se vračajo domov. Številni potniki stojijo, čeprav so štirje sedeži še prosti. »Živjo! Kako si?« povpraša kolegico dekle, ki je vstopilo, prijateljica ji odzdravi, nato pa se pogovor izgubi v hrupu prometa. Avtobus se počasi že približuje končni postaji. Na zadnjem ovinku, ko pripelje v Medvode se mora osebni avto umakniti čisto na rob ceste, da dolgo vozilo lahko spelje ovinek. Na zadnji postaji Sebastijan zapusti vozniško kabino in gre na ogled Mercedesa: »Ko prevzameš avtobus in se pripelješ na končno postajo, moraš pregledati avtobus, da vidiš, če je kje razbit. Potem moraš to sporočiti, da potem ne krivijo tebe.« Postanek v Medvodah je kratek, saj je na postajo pripeljal s precejšnjo zamudo zaradi prometne gneče na Celovški cesti. Ko se Sebastijan vrne z ogleda avtobusa, se spet usede v kabino in odpelje proti Ljubljani. »Že prej so me klicali, če imam kaj zamude. Zelo rad sem točen, sploh na progah, kjer vozijo bolj poredko. Potem pa ljudi skrbi, kje je avtobus, če ima zamudo,« pojasni Sebastijan. Za voznike mestnih avtobusov ne velja zakon o obveznem počitku, tako kot za voznike tovornjakov. Vozniki LPP-ja se morajo držati voznih redov. »Zdi se mi, da bi mi, ki vozimo po mestu, bolj potrebovali odmor, kot vozniki tovornjakov, ki vozijo po avtocesti,« razloži svoje pomisleke o učinkovitosti zakonov Sebastijan.

Potnikov v smeri proti Ljubljani je malo, le na nekaterih postajah jih vstopi nekaj, mimo drugih postaj pa Mercedes pelje z nekoliko zmanjšano hitrostjo. Avtobus počasi le doseže center Ljubljane. Na Bavarskem dvoru je postajališče, kjer še zadnjih nekaj potnikov sestopi iz vozila. Voznik vstane s svojega sedeža in na napravi, ki jo ima nad glavo nastavi zvočno obveščanje, kateri postaji se avtobus približuje. Ko so uvedli ta sistem, je bil trak nastavljen na časovni interval, vendar pa je zaradi nepredvidenih situacij prihajalo do zamika, zato sedaj deluje na kilometre in tako ne more prihajati do napačnega napovedovanja postaj. Prav tako mora zamenjati napis končne postaje. Sebastijan odpre vrata in na avtobus vstopi moški oblečen v oblačila LPP-ja. Pozdravita se, nato pa Sebastijan potarna: »Vrata me zafrkavajo, ampak bom zdržal 'šiht'. Moram pol v knjigo napisat.« Spet poskuša odpirati in zapirati vrata. »Stopnice zafrkavajo,« postavi 'diagnozo' kontrolor, ki je prišel pozdravit voznika. Med kratkim odmorom, ki si ga Sebastijan privošči na postajališču se pogovorita še o dopustu, nato pa si Sebastijan natakne sončna očala in reče: »Počasi bo treba it'.« Sogovornik se počasi obrne proti vratom, in ko je že skoraj čisto zunaj, odgovori: »Tukaj lahko greš kako sekundo kasneje. Pa priden bod'.«

Sebastijan s težavo zapre vrata in spelje s postaje proti Gosposvetski cesti, kjer zavije desno. Na postaji pri hotelu Lev Sebastijan zapre vrata, ki pa se spet odprejo. Znova pritisne na okrogel rdeč gumb in vrata tokrat le ostanejo zaprta. Po pločniku teče svetlolaso dekle, voznik malo počaka, se počasi premakne, ko pa dekle steče mimo 15-ke, se počasi razvrsti na vozni pas. Nekateri vozniki ne čakajo na potnike, ki tečejo na avtobus. »Včasih mi kakšni potniki rečejo, zakaj nisem počakal, ker je nekdo tekel, ampak velikokrat jih ne vidiš. Ne morem gledati v stranske ulice, če kdo teče, pa tudi v zakonu je določeno, da ne smemo zadrževati potnikov v avtobusu,« pove Sebastijan. V ozadju se zasliši zavijanje sirene. Avtobus zapelje nekoliko na desno stran cestišča, da se rešilec lažje prebije mimo. Na križišču avtobus zaniha gor in dol. »To so zračne blazine, ki delujejo samodejno. V starejših avtobusih jih ni,« pove Sebastijan. Potem pa doda: »Še dobro, da so v novejših, ker je cesta, ki pelje v Medvode, na nekaterih mestih slaba in zračne blazine nekoliko ublažijo tresenje. V starih imaš občutek, da bo vse odpadlo.«

Na postaji pred LPP-jevim centrom na avtobus teče fant, obložen s torbama, vstopi in vpraša, ali vozi do obvoznice. »Čez,« odgovori Sebastijan. Že drugič pritisne na gumb za zapiranje vrat, ki se še kar odpirajo in počasi spelje. »Na novih avtobusih so senzorji, ki zaznavajo, če kakšen potnik še stoji med vrati. Tudi, če bi hotel speljati in bi plin tiščal do konca, se avtobus ne bi premaknil,« razloži Sebastijan. Pred obvoznico se promet popolnoma ustavi. Voznik vzame blok, v katerem so potni nalogi, in jih začne izpolnjevati. Na semaforju se prižge zelena luč, 15-ka se počasi začne premikati na vozni pas, nato pa spet obtiči v prometnem zamašku. Zunaj avtobusa hupajo vozniki, ki bi radi čim hitreje prišli domov, Sebastijan pa se mirno nasloni na volan, prekriža dlani v pest in mirno čaka. Pravi, da ga situacije v prometu ne živcirajo, bolj motijo potnike: »To je moja služba. Potniki so bili prej osem ur v službi in bi bili radi čimprej doma.« Avtobus se v slabih desetih minutah premakne le za nekaj metrov. Fant, ki je na avtobus vstopil na eni izmed prejšnjih postaj pristopi k vozniku s prošnjo: »A me lahko tukaj ven spustite, ker se mi na tekmo mudi?« Sebastijan ga zavrne: »Ne bo šlo. Ne smem izven postajališča odpirat'.« Ko se avtobus prebije skozi promet preko obvoznice, se promet nekoliko razredči in 15-ka nadaljuje pot proti Medvodam. Na ravninski cesti ne pelje hitreje od 50 kilometrov na uro. »V avtobusu je tahograf in ko pripeljemo avtobus v garažo preverijo, kako hitro je kdo vozil. Če kdo prekorači hitrost, dobi modro kuverto,« pove voznik. »Te sicer niso kazni, imajo pa psihološki učinek.«

V Medvodah si Sebastijan privošči nekoliko daljši počitek. Vstane iz kabine, tako da lahko vidiš košarico, v kateri je krpa, s katero vozniki brišejo volan. Kabino naj bi vozniki čistili sami. »Rad imam red in včasih je v kabini tako umazano, da razmišljam, ali bi se sploh usedel,« kolege pokara Sebastijan. V voznikovi kabini je več naprav, ki jih mora voznik obvladati. Poleg tahografa in zvočnega napovedovalca postaj je tu še telefonu podobna naprava TalkTrack, ki deluje po načelu GPS-a, tako da lahko v centru nadzirajo gibanje avtobusa. Desno od voznikove kabine so nalepke, ki opozarjajo na prepoved telefoniranja, kajenja, na vratih kabine je zabojček za denar in žetone, poleg pa še gasilni aparat. Na vetrobranskem steklu visita plišast medvedek z Božičkovo kapo in obesek Rdečega križa Slovenije. Na levi strani je še majhen ekran, ki prikazuje sliko s kamer, ki so nameščene v novejših avtobusih

LPP prevozi več kot 90 milijonov potnikov letno. Niso vsi tako mirni, kot so bili ti na 15-ki. Sebastijan pove, da zelo slabe izkušnje pri delu še ni imel, je pa res, da so na nekaterih progah ob petkih in sobotah ponoči prisotni tudi varnostniki. »Pred časom so očeta pretepli na 'enki' pred Mercatorjevim centrom. Ob šestih popoldne! Noben izmed potnikov mu ni upal pomagati, da ne bi bili še sami tepeni. Potem je prišla policija in razgnala huligane. Kasneje so na drugem avtobusu razbili tri šipe,« o slabih straneh službe odkrito spregovori Sebastijan in s tem pojasni, zakaj so na novejših avtobusih nameščene kamere.

Vir fotografije: http://www.student-info.net/