Malo drugačno kajakaštvo- Vavrinec Hradilek v praškem podzemlju

Nova lokacija bloga

Blog se odslej nahaja na: http://ninajelenc.blog.siol.net

New location of my blog: http://ninajelenc.blog.siol.net/

Khaled v Ljubljano prinesel arabske ritme

Festival Druga godba, Križanke, 21. maj 2009, ob 21h

V okviru festivala Druga godba je slovensko prestolnico že tretjič obiskal alžirski kralj rai glasbe Khaled, ki je znova navdušil polne Križanke. V slabih dveh urah nastopa je predstavil tako stare hite kot skladbe z novega albuma Liberté.

49-letni glasbenik, ki se je rodil v alžirskemu pristaniškemu mestu Oranu (Wahran, kot se mesto imenuje v arabščini) se je z glasbo začel ukvarjati že v 70-ih letih in kmalu navdušil glasbene strokovnjake. Cheb Khaled (Mladi mož Khaled) je kmalu postal najbolj znan alžirski izvajalec rai glasbe in si prislužil naslov kralja tovrstne glasbe.

V karieri je izdal deset studijskih albumov, zadnji Liberté pa šteje le dobra dva meseca. Mednarodni uspeh je dosegel potem, ko je ostal le Khaled (brez Cheb) in izdal pesem Didi. Ta ni bila zelo priljubljena le v arabskem svetu in v Franciji, kamor se je zaradi političnih razlogov preselil leta 1986, temveč tudi v Pakistanu in Indiji. Tu so pesem Didi uporabili celo v enem izmed filmov bollywoodske produkcije. Leta 1993 je vstopil na britanski in ameriški trg, istega leta pa gostoval tudi v enem izmed najboljših pogovornih šovov v ZDA – Tonight Showu, ki ga vodi Jay Leno. Še večji uspeh pa je dosegel s skladbo Aicha, s katero se je predstavil tudi tistim, ki sicer arabske glasbe ne poslušajo.

Prav Aicha je bila vrhunec ljubljanskega koncerta, ki je sicer že ob prvih taktih na noge vzdignil praktično vse obiskovalce koncerta. Khaled se je tokrat odločil za nekoliko mirnejšo glasbo, a smo na svoj račun prišli tudi tisti, ki imamo radi njegove živahnejše ritme, kot so pesmi Ouelli El Darek (arabsko-jamajški ritmi), Abdel Kader ali pa Trigue Lycee. Na odru je glasbenika, ki je prispeval tudi pesem – Benthi - za četrti del francoskega filma Taxi, spremljalo enajst glasbenikov, ki jih je nabral iz vseh vetrov, saj so med njimi tako Alžirci, Francozi, Maročani kot Armenci, ki so bili prav tako odlični kot pevec. Ta je na Drugi godbi nastopal že leta 2000 in nato še pet let kasneje.

Fotografije: Nina Jelenc Photography

Video:

Ouelli El Darek

Tina Turner: Preprosto najboljša

Rock babica, kot mnogi radi poimenujejo Tino Turner, je v okviru turneje ob 50-letnici glasbenega udejstvovanja 27. aprila obiskala češko prestolnico in na noge dvignila celotno praško dvorano O₂.

Arena, ki je bila nekoč bolj poznana pod imenom Sazka, sicer ni bila polna do zadnjega kotička (ob koncertih dvorana sprejme 18 tisoč obiskovalcev), saj je bilo nekaj sedežev v dražjih sektorjih še prostih, kar gre najverjetneje pripisati nekoliko višjim cenam vstopnic, ki pa so bile v primerjavi s tistimi na Dunaju še vedno ugodne. Tina, ki bo novembra dopolnila 70 let, na odru ni kazala svojih let. Glas ima kakor ponavadi izjemen in močan, prav tako pa je njen odrski nastop še vedno prava eksplozija energije.

Koncert, ki mu je prisostvovalo lepo število slovenskih ljubiteljev Tine Turner (povsem slučajno smo se srečali v parterju), je začela s približno 15 minutno zamudo, a nato z nekaj kratkimi prekinitvami za preoblačenje in nekoliko daljšim glavnim odmorom končala po treh urah nastopa. V tem času je predstavila skoraj vse hite, ki se jih je v 50 letih, odkar je na sceni nabralo, kar precej, med njimi pa so največji aplavz in glasno prepevanje publike poželi Proud Mary, Simply the Best, We don't need another hero in What's love got to do with it.

Posebno navdušenje občinstva je Anna Mae Bullock, kakršno je pravo ime Tine Turner, požela med izvedbo pesmi Nutbush City Limits, saj se je nad parter povzpela s premičnim mostom in se tako občinstvu še bolj približala. To je bil trenutek, ki je omogočil kar nekaj uspešnih fotografij, seveda le za nas 'srečneže', ki smo uspeli v dvorano pretihotapiti fotoaparat, saj so bili varnostniki precej strogi in so natančno preiskovali torbice.

Poleg izjemnega glasu in nastopa zvezdnice večera je potrebno omeniti tudi njeno spremljevalno skupino, ki jo sestavljajo vrhunski glasbeniki in glasbenice. Tudi scena je bila dih jemajoča. V primerjavi z odrsko postavitvijo, kakršno lahko ponavadi vidimo na koncertih v Ljubljani, je bila ta kakor z drugega planeta.

Fotografije: Nina Jelenc Photography

Video:

We don't need another hero


Let's stay together


Simply the Best


Nutbush city limits


Nutbush city limits - part 2

Brenin tivolski šov, Ljubljana 21. marec 2009

Balkanska zvezdnica Lepa Brena, poleg Zdravka Čolića verjetno največja v zadnjih desetletjih, je po sedemnajstih letih znova nastopila v Ljubljani. In to več kot uspešno, saj je bila ledena dvorana Hale Tivoli polna, po treh urah koncerta pa je ljubljanska publika želela še več.

Fahreta Živojinović, kot je pravo ime bošnjaške pevke, ki je prebivališče našla v Beogradu, je na oder sicer stopila s polurno zamudo, a si nato privoščila le nekaj minutni premor za preoblačenje. Koncert je začela s hitom z najnovejšega istoimenskega albuma Udji slobodno, ki ga je na veselje večine obiskovalcev na koncertu nato ponovila še dvakrat. Seveda so svoje mesto ob novih hitih dobili tudi stari, sedaj že skoraj legendarni hiti Čačak, Čik pogodi, Luda za tobom, Janoš, Mile voli disko ... Največje navdušenje pa je čisto ob koncu koncerta požela pesem Jugoslovenka. Očitno (nas) je jugonostalgikov še precej. Lepa Brena je navdušila tudi z močnim vokalom, ki ga je dandanes na slovenskih odrih precej težko opaziti. V tem elementu bi izmed koncertov, ki sem jim prisostvovala lahko izpostavila le še Zdravka Čolića, za katerega se zdi, da v živo poje še bolje kot v studiu. Za primerjavo koncert, sicer že rahlo ugašajoče latino zvezde Julia Iglesiasa, se lahko pred Breninim le skrije (tako po vokalnih sposobnostih kot kontaktu z občinstvom).


Brenine obleke so bile v primerjavi z oblačili nekaterih drugih srbskih zvezdnic izjemno nevpadljive, vse prisotne pa je presenetila z novo pričesko. »Po osemnajstih letih sem frizerju dovolila, da mi skrajša pričesko,« je čisto ob koncu povedala Lepa Brena, ki je poleg svoje 40-članske spremljevalne skupine predstavila tudi frizerja, ki je zaslužen za nov videz zvezdnice. Na odru sta se ji sicer pridružila tudi ljubljanski župan Zoran Janković in mož, nekdanji odličen jugoslovanski teniški igralec, Slobodan 'Boba' Živojinović.

Link do fotografij / Photos : Nina Jelenc Photography

Video posnetki:

Udji slobodno - konec koncerta

Zašto



Kuča laži



Sledeči



Jugoslovenka



Udji slobodno - začetek koncerta



Pazi kome zavidiš




Dobra grešnica



Sanjam



Nočas mi srce pati

Jurij in Lado v novo sezono z Lepo Breno

Fotografije: poptv.si

Jurij Zrnec in Lado Bizovičar sta se s četrto sezono oddaje As ti tut not padu?! le vrnila na male zaslone. Vse glasnejše so bile namreč govorice, da bodo oddajo ukinili oziroma postavili na stranski tir. Takšno usodo je zaradi recesije doletel cel kup oddaj, predvsem resničnostnih, ampak kot kaže As ti tut not padu?! še ni za staro šaro. Gostja prve oddaje je bila Lepa Brena.

Srbska pevka, podjetnica in še marsikaj, ki je poleg Zdravka Čolića največja zvezda bivše Jugoslavije in njena slava traja še iz osemdesetih let, je gostovanje izkoristila tudi za napoved prihajajočega koncerta, ki bo 21. marca v ljubljanski Hali Tivoli. Gostja je, tako se je vsaj zdelo, v oddaji uživala, to pa bi lahko trdila tudi za Jurija Zrneca, ki se je na trenutke zdel kot začaran. Lepa Brena je nastopila v dveh skečih, veliko mero humorja pa pokazala tudi v pogovoru, ki ga voditelja tokrat nista prekinjala z mnogimi skeči, temveč je bil izpeljan zelo elegantno. Še posebej zabaven je bil del, ko je razlagala o svojih glasbenih začetkih in o tem, kdaj je prvič na časopisnih straneh uzrla moža, znanega in uspešnega teniškega igralca Slobodana Živojinovića. Voditelja sta ji ob kulturnem prazniku poklonila Prešernove Poezije v cirilici in jo prosila, da je prebrala pesem Kam. Seveda ni šlo brez glasbe. Najprej je zapela stari hit Miki Mićo, nato se je na odru pridružila Juriju Zrnecu, ki v vlogi menedžerja Jurifa pel pesem Ostariću, neću znati, na koncu pa je predstavila še zadnji hit z istoimenske plošče Udji slobodno.



Oddaja je bila po mojem mnenju zahvaljujoč izvrstnemu Juriju Zrnecu in sproščeni gostji zabavna, vendar pa so se kot že tolikokrat doslej s komentarji pojavili slovenski nacionalisti, ki vselej zaničujejo vse, kar prihaja z juga. Na tem mestu bi želela podati kritiko tem piscem, saj menim, da na vsa družbena področja res ni potrebno mešati politike. Bivša skupna država je poleg športnih uspehov slovela tudi po bogati kulturi, od književnosti, filma do glasbe, in tukaj res ni prostora, da nekoga ali nekaj napademo le zaradi nacionalne pripadnosti.

Še nekaj posnetkov:

Sugar prinesel porcijo smeha v MGL

Peter Stone, Jule Styne, Bob Merrill: Sugar - Nekateri so za vroče (Some Like It Hot), režiser: Stanislav Moša, igrajo: Uroš Smolej, Gregor Gruden, Jana Zupančič, Janez Starina, Jožef Ropoša idr., Mestno gledališče ljubljansko

Fotografije: Mestno gledališče ljubljansko

Mestno gledališče ljubljansko (MGL) je pred tremi leti z uvrstitvijo mjuzikla na svoj repertoar v slovenski gledališki prostor prineslo novost, hkrati pa precej povečalo obisk. Prvo leto so imeli mnogo uspeha s Kabaretom, lani z Goslačem na strehi, letošnjo gledališko sezono pa so z mjuziklom Sugar- Nekateri so za vroče ljubljanskemu občinstvu pripravili veliko dozo smeha. V slabih dveh urah in pol, kolikor traja predstava, so gledalci priča mafijskim pregonom, transformaciji moškega v žensko in romantičnih peripetij.

Že tretjič je režisersko taktirko v svoje roke vzel Čeh Stanislav Moša, ki je res mojster mjuziklov, kar je dokazal že s prejšnjima postavitvama na odru MGL, na našem prostoru pa je prvič delal leta 1985 v Novi Gorici in Trstu. Pri predstavi Nekateri so za vroče je imel nadvse srečno roko z izbiro igralskega ansambla, ki je res vrhunski. V vlogi Jerryja oziroma Daphne blesti poleg Jurija Zrneca verjetno najboljši igralec mlajše generacije Uroš Smolej, za katerega se zdi, da mu je ta vloga pisana na kožo. Njegova igra je tako lahkotna, da se gledalcu zazdi, kako enostavno je vse skupaj, čeprav gre za izjemno naporno predstavo. Mimika in gib Uroša Smoleja sta izvrstna, prav tako tudi njegova transformacija v žensko. Krivično bi bilo izpostavljati le Smoleja, saj za njim prav nič ne zaostajajo niti Jana Zupančič v vlogi naivne Sugar Kane, Janez Starina v vlogi milijonarja Osgooda, Jožef Ropoša v vlogi gangsterja Gamaše in seveda Gregor Gruden kot Joe oziroma Josephine, ki se je dobro znašel v vlogi zapeljivega mladega milijonarja Juniorja in saksofonistke Josephine.

Mjuzikel so po filmskem scenariju na Broadwayju prvič uprizorili leta 1972, v filmu iz leta 1959 pa so igrali Marilyn Monroe, Jack Lemmon in Tony Curtis. Film velja za enega najzabavnejših v zgodovini, poudariti pa je treba, da je gledališka predstava še boljša. Tudi filmska upodobitev Daphne, ki je pripadla Jacku Lemmonu, se na trenutke zdi v senci igre Uroša Smoleja. Nasploh celoten ansambel skrbi za glasen smeh v dvorani, ki le stežka pojenja. Zapleti in komični trenutki si sledijo od začetka do konca predstave, ki se zaključi z znamenitim stavkom Nobody's perfect (Nihče ni popoln).

Posebna pohvala gre tudi scenografu Jaroslavu Milfajtu, ki je oder domiselno spremenil v stripovsko ozadje, hkrati pa z narisanimi mafijci v stripovskem stilu poskrbel, da je izgledalo, da je ljudi več, kolikor jih je bilo dejansko na odru. Edina nekoliko moteča stvar pri predstavi je bila igra z lučmi, pa še to le v delu predstave. Beg pred mafijci in zmedo so namreč ponazorili s hitro utripajočimi lučmi, ki so bile precej neprijetne, vendar pa je bil učinek dosežen, saj se je beg zdel kot počasen posnetek.

Mjuzikel Sugar – nekateri so za vroče je po približno štiridesetih predstavah, ki sem jih doslej videla v Mestnem gledališču ljubljanskem zagotovo najzabavnejša predstava, ki je res vredna ogleda in evrov. Nedvomno bo všeč tudi vsem tistim, ki sicer ne zahajajo v gledališče. Ogled: obvezen!

Oda deželi 'tam spodaj'

Film: Avstralija. Žanr: Epska romantična vojna drama. Leto izida: 2008. Režija: Baz Luhrmann. Igrajo: Nicole Kidman, Hugh Jackman, Brandon Walters, Bryan Brown.

Novi film režiserja Baza Luhrmanna, ki se je med drugim podpisal pod filma Moulin Rouge ter Romeo in Julija, tokrat v glavno vlogo postavlja deželo. Že res, da sta osrednja junaka Lady Sarah Ashley in robati avstralski kavboj Drover, ki ju utelešata Nicole Kidman in Hugh Jackman, vendar tokrat vse zasenči Avstralija.

Film je zmes več žanrov. Žensko občinstvo najverjetneje pritegne romantična zgodba, moške pa vojni posnetki bombardiranja Darwina, ki na trenutke spominjajo na Pearl Harbour. V filmu smo priča še hudemu boju za ozemlje in verjetno najtemnejši točki avstralske zgodovine. Film namreč prikazuje usodo t. i. izgubljene generacije. To so bili mešani otroci, potomci belcev in aboridžinov, ki jih je država nasilno odvzemala. Čeprav se film začne z letom 1939 je to sramotno početje dobilo epilog šele lansko leto, ko se je avstralski premier javno opravičil za vse gorje. Prav ta film bi lahko pomenil preskok v razmišljanju in dojemanju ljudi, saj v preteklosti mnogi filmi, ki so izpostavljali problem razisma, niso dosegli želenega učinka, Avstralija pa ima možnost, da to popravi.

Režiser je glavni vlogi zaupal avstralskima igralcema Nicole Kidman in Hughu Jackmanu, ki nista razočarala. Kidmanova je izvrstno upodobila angleško aristokratinjo, ki se najprej ni znašla v kruti avstralski puščavi, skozi čas pa ta kraj vzljubila in se tudi značajsko popolnoma spremenila. Prav njena drugačnost je poskrbela za nemalo zabavnih elementov v filmu. »Najbolj čudna ženska, kar sem jih kdaj videl,« je bil komentar malega Nullaha čisto na začetku filma. Nullaha, ki ga je režiser uporabil kot pripovedovalca zgodbe, je upodobil enajstletni Brandon Walters, ki se je izvrstno znašel v vlogi simbola izgubljenih generacij in rasizma. Po dolgem času pa je v slovenske kinematografe z vlogo Kralja Carneyja prišel tudi Bryan Brown, ki je s Tomom Cruisom blestel v filmu Cocktail.

Kot že omenjeno je film prava oda Avstraliji, saj je Baz Luhrmann s pomočjo širokega kota lepo prikazal prostranstva, izvrstni pa so bili tudi posnetki sončnih zahodov in ozelenele narave po obsežnem deževju.

Čeprav je film dobra kritika družbe in prava reklama za avstralski turizem, pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti. V prvi vrsti je nekoliko predolg, saj traja kar 165 minut in gledalci proti koncu že večkrat lahko pomislijo, da se bo film že končal, pa nato znova sledi zaplet. Druga slabost pa je nekoliko pretirano izpostavljanje avstralskih klišejev, saj igralci neprestano uporabljajo tipične avstralske besede, ki jih je precej težko najti v katerem izmed slovarjev (npr. crickey). Če ste ljubitelj filmov kot so V vrtincu, Lawrence Arabski, Afriška kraljica in Moja Afrika, vam bo zagotovo všeč tudi Avstralija.

Pa ga imajo

Američani novega predsednika namreč. Na veselje celotnega sveta, glede na volilne rezultate pa tudi večine Američanov je to postal 47-letni senator iz Illinosa Barack Obama. Veselje ob izvolitvi so Američani pokazali v številnih mestih širom Amerike, najbolj veselo je bilo gotovo v Grant Parku v Chicagu, kjer so imeli veliko zabavo, novoizvoljeni predsednik pa je someščane tudi nagovoril. Barackova izvolitev ne prinaša upanja po boljšem gospodarjenju le v preostali svet, ampak tudi v Ameriko. Če drugega ne, je to velik uspeh za temnopolte Američane, ki so jih več stoletij zaničevali in izkoriščali, z izvolitvijo Baracka Obame pa so dobili dokaz, da lahko sanjajo. Še več … sanje se lahko uresničijo.

Novega predsednika, ki bo skupaj z demokratskim kolegom Joeom Bidenom prisegel šele 20. januarja prihodnje leto, čaka težka pot. Združene države Amerike, pa tudi večina drugega zahodnega sveta, se soočajo z najhujšo finančno krizo po več kot sedemdesetih letih, ameriški vojaki so razsejani po frontah celega sveta, ugled ZDA, ki jim ga je »prigaral« George Bush pa že dolgo ni bil tako slab kot je v zadnjih nekaj letih. Barack, ki ga mnogi primerjajo z Johnom F. Kennedyjem, bo najprej moral pospraviti na domačem dvorišču. Pri uresničevanju zastavljenih načrtov bo prav gotovo naletel na visoke ovire bogatih republikancev, ki imajo svoje lovke razpotegnjene globoko v washingtonske hodnike. A ob sposobni ekipi in močni podpori javnosti, kakršno je užival med kampanjo, se ne gre bati, da mu ne bi uspelo.

Gotovo pa je nekaj. V prihajajočem mandatu, lahko pozabimo na »cvetke«, ki si jih je privoščil George W. Bush. Barack Obama namreč slovi kot izvrsten govornik in sogovornik. V spodnjem posnetku si lahko ogledate del Barackovega nastopa v pogovornem šovu z Jayem Lenom.

Pero pometel s konkurenco

Zadnji junijski vikend je bil v Tacnu pravi kajakaški praznik. Za veselje je z zmago poskrbel olimpijec Peter Kauzer, ki je v finalni vožnji pometel s konkurenco. Da bo znova med favoriti za zmago je pokazal že v kvalifikacijah in polfinalu, ko ni imel večjih težav s postavitvijo vrat. V odločilni vožnji pa je še povečal svojo prednost pred najbližjimi zasledovalci in zmagal s skoraj petimi sekundami naskoka. To je bila prva zmaga za 24-letnega Hrastničana na kakšni pomembnejpi tekmi v Tacnu. Pred tremi leti, na evropskem prvenstvu, je bil drugi, lani pa je na tekmi svetovnega pokala zaradi 50 kazenskih sekund ostal brez stopničk. Drugo mesto je osvojil Čeh Lukaš Kubričan, ki je bil na stopničkah že na prvi tekmi svetovnega pokala v Pragi, tretji je bil Britanec Richard Hounslow. Drugi Slovenec v finalu je bil Dejan Kralj na sedmem mestu. Lanskoletni zmagovalec Jure Meglič je tokrat pristal na 16. mestu.

S svojim nastopom je v ženski konkurenci prijetno presenetila Nina Mozetič, ki je končno odpeljala tako kot zna, brez večjih napak, kar jo je na koncu tudi poneslo tik za zmagovalni oder. Po polfinalu je bila sicer druga, a v finalu so nekatere tekmice pokazale več. To je bila njena najboljša in hkrati najvišja slovenska ženska uvrstitev na tekmah svetovnega pokala. Z enajstim mestom je navdušila tudi Eva Terčelj. Zmagala je Nemka Mandy Planert pred Kitajko Jingjing Li, ki bo zelo nevarna tudi na olimpijskih igrah. tretja je bila Slovakinja Gabriela Stacherova.

Petrovi in Ninini uvrstitvi je svoj delež dodal še kanuist Jošt Zakrajšek, ki je drugič v svoji karieri nastopil med najboljšimi desetimi kanuisti v svetovnem pokalu. Prvič mu je to uspelo lani na tekmi v Augsburgu. Pičlih 14 stotink sekunde pa je od najboljših ločilo lani drugourščenega Dejana Stevanoviča. Najmlajši Benjamin Savšek je progo preveslal brez dotika, kar je zanj prava posebnost, a napaka v zgornjem delu proge ga je uvrstila na 24. mesto. Najboljši je bil Nemec Nico Bettge, pred Slovakom Alexandrom Slafkovskyim in Švicarjem Ronnijem Durrenmatom, ki je na podelitvi najboljšim kar sijal od zadovoljstva.

Med dvojici sta že v kvalifikacijah izpadla Luka Slapšak in Blaž Oven. V polfinalu pa sta obstali drugi slovenski dvojici. Luka Božič in Sašo Taljat sta zaradi bolezni prvega veslala nekoliko oslabljena in z dobro sekundo zaostanka za deseterico ostala na 11. mestu, mesto za njima sta bila Nejc Višnar in Urban Jarc. Podobno kot Kauzer med kajakaši sta pri dvojcih razred zase dvojčka Pavol in Peter Hochschorner. Rojaka Petra in Ladislava Škantarja sta ugnala za dobrih šest sekund, tretje mesto pa je pripadlo Čehoma Mareku Jirasu in Tomašu Maderju.

Še nekaj fotografij:

Več fotografij / more photos:

Kvalifikacije/Heats: http://ninajelenc.blogspot.com/2008/06/tacen-svetovni-pokal-28-in-29-junij.html

Polfinale/Semifinal: http://ninajelenc.blogspot.com/2008/06/tacen-svetovni-pokal-28-in-29-junij_29.html

Finale/Final: http://ninajelenc.blogspot.com/2008/06/tacen-svetovni-pokal-28-in-29-junij_467.html

Zadnji vlak za Peking

V okviru predmeta Televizijski praktikum smo morali posneti in zmontirati televizijski prispevek. Material sva s kolegico Kristino nabirali med kajakaškimi izbrinimi tekmami.

V Tacnu je po včerajšnji zadnji izbirni tekmi postalo jasno, kdo bo odpotoval na evropsko prvenstvo v poljski Krakov. Prvenstvo bo za slovenske kajakaše in kanuiste izjemno pomembno, saj bo to druga in hkrati zadnja priložnost za pridobitev olimpijskih vozovnic.

Julio Iglesias s tehničnimi težavami – Ljubljana, 6. junij 2008

Lomilec ženskih src in najbolj prodajani latino pevec Julio Iglesias je končno nastopil v Ljubljani. Zaradi pričetka evropskega prvenstva v nogometu so organizatorji na njegovo željo datum koncerta prestavili, tako da so si lahko nogometni navdušenci ogledali tudi koncert. Julio Iglesias, nekoč tudi sam nogometaš (bil je vratar pri madridskem Realu), je v ne povsem polni ledeni dvorani Hale Tivoli ljubljanski publiki predstavil svoje največje hite. Na veliko žalost ljubiteljev njegovih radoživih španskih pesmi se je tokrat bolj osredotočil na srce parajoče balade v španščini, angleščini in italijanščini.

Večer je otvoril mladi stand-up komik Tin Vodopivec, ki je dvorano v smeh spravil s šalami na račun zvezde večera, pripetljajev na železniški postaji in šalami o športnikih. Nekaj pred 21. uro pa je na oder prišel 64-letni Julio Iglesias, ki je samo s svojo prisotnostjo poskrbel za navdušen aplavz. Koncert je začel s pesmijo Quijote, ki je stalnica njegovega repertoarja že več desetletij.

V slabih dveh urah nastopa je predstavil še pesmi Manuela, All of you, Volver a Empezar, La media luz, La cumparasita (pri slednji dveh sta mu na odru družbo delala še tango plesalca), A canto a Galicia, Echame a mi la culpa, La paloma, Caruso … Čeprav so repertoar sestavljale večinoma balade, ni izpustil niti nekoliko poskočnejših Me va, me va, me va, La gota fria, Ae, ao, Amor in El bacalao.

Med pesmimi je pihal na dušo publiki in povedal, da ve vse o Sloveniji. »Vem, da vas je le dva milijona. Čez pet let naj vas bo štiri milijone,« je naročil, ob tem pa še izdal ''recept'', da se je za to potrebno ljubiti vsak dan, kot to počne on. Priznal je, da je bil še pred petimi leti tako živahen, da je lahko ženske zadovoljeval pred in po koncertu, zdaj pa tega ne zmore več, saj potem ne bi mogel peti. Kot je povedal, se zdaj raje ljubi s publiko na koncertih, ki ga za to še plača. Naklonjenost nežnejšemu spolu je izkazoval skozi cel koncert. Prav vse spremljevalne pevke so namreč bile deležne njegovih vročih poljubov.

Ljubljansko publiko je večinoma nagovarjal v angleščini, nekaj italijanskih oboževalcev, predvsem oboževalk, pa je pred italijansko popevko Caruso nagovoril v italijanščini. Julio namreč slovi kot poliglot. Poleg španščine in angleščine (morda bolj špangleščine, torej angleščine z izrazitim španskim naglasom) govori še italijansko, francosko in portugalsko. V karieri pa je nekatere pesmi posnel kar v 23 jezikih, tudi v japonščini, saj je bil na Japonskem izjemno priljubljen.

Čeprav so njegova najboljša koncertna leta že mimo, je vseeno navdušil pretežno žensko občinstvo. Veliko težav mu je povzročalo ozvočenje, zato je kar med petjem tonskim tehnikom sporočal, kaj je narobe, enkrat pa je celo prekinil pesem, da so težavo odpravili. Glasnost glasbenikov je bila namreč premajhna, medtem ko je bilo njegovo petje tako glasno, da je bilo na trenutke že prav grozno. Pa ne zaradi njegovih vokalnih sposobnosti, temveč nesposobnosti tehnikov! Publika je sicer uživala ob njegovem prepevanju, vendar pa je bila na trenutke zelo toga. K temu so najverjetneje pripomogla sedišča, saj so ljudje vstajali le redko, nekoliko krivde pa pripisujem tudi repertoarju. Če bi predstavil več živahnih pesmi, bi se prav gotovo to poznalo tudi pri reakcijah publike. Žal večina občinstva ni poznala besedil, tako da je prepevanje refrenov uspelo le pri nekaterih pesmih.

Več fotografij/more photos: http://www.ninajelenc.blogspot.com/

Video utrinek s koncerta:

Me va, me va, me va

Videospoti Julia Iglesiasa

La gota fria




Gozar la Vida




Mal acostumbrado




Baila morena baila



Agua dulce agua sala



Me va, me va, me va



Milonga sentimental



El bacalao




All of you (duet z Diano Ross)

Julio Iglesias v Ljubljani

Julio Iglesias je eden najbolj poznanih in cenjenih glasbenih izvajalcev na svetu. V štiridesetih letih kariere je posnel skoraj 80 albumov, prodal več kot 250 milijonov plošč v 14 jezikih in nastopil na več kot 5000 koncertih.

Rodil se je 23. septembra 1943 v Madridu. Ob študiju prava se je v mladih letih ukvarjal z nogometom. Kariero nogometnega vratarja v madridskem Realu je prekinila huda prometna nesreča, ki jo je doživel le dan pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Poškodbe so bile tako hude, da so se zdravniki bali, da Julio nikoli več ne bo mogel hoditi. Ob okrevanju se je učil igranja kitare in rodila se je nova kariera.

Prvo priznanje za glasbeno ustvarjanje je prejel leta 1968 na festivalu v Benidormu (obalno mesto ob Valencii). Dve leti kasneje je kot španski predstavnik nastopil na Eurosongu in s pesmijo Gwendoline zasedel četrto mesto. Deset let po prvem priznanju, torej leta 1978, je podpisal pogodbo z mednarodno produkcijsko hišo in plošče začel snemati tudi v angleščini, francoščini, portugalščini in nemščini. Sodelovanje s priznanimi glasbeniki kot so Willie Nelson, Diana Ross, Stewie Wonder mu je v osemdesetih letih prineslo svetovno slavo, razprodane koncerte in nagrado Grammy za najboljši Latino pop album (leta 1988).

Skoraj bolj kot po glasbenih dosežkih pa Julio slovi zaradi zasebnega življenja. Po sedmih mesecih poznanstva se je poročil z novinarko filipinskega rodu Isabel Preysler, s katero ima tri otroke. Najstarejša Chabeli je novinarka in službuje v Washingtonu, Julio jr. se je dolgo preživljal z manekenstvom, zdaj pa hodi po stopinjah svojega slavnega očeta in mlajšega brata Enriqueja. Isabel in Julio sta se ločila leta 1978. Družina Iglesias je leta 1985 zapustila Španijo, saj so Julievega očeta ugrabili pripadniki baskovske ETE. Policija ga je uspela rešiti po dveh tednih ujetništva.

Od leta 1990 Julio živi z nizozemsko manekenko Mirando Rijnsburger, s katero ima pet otrok. Prvorojenec Miguel Alejandro se je rodil leta 1997, Rodrigo dve leti pozneje, dvojčici Victoria in Cristina leta 2001, najmlajši Guillermo pa je 5. maja dopolnil eno leto.

Kljub poročnim zaobljubam je Julio nepoboljšljiv ženskar, saj kljub 64 letom še vedno polni časopisne vrstice z novicami o skokih čez plot. Po pisanju revije Maxim zaseda četrto mesto na lestvici največjih seks legend, saj naj bi zadovoljil več kot 3000 žensk. V enem izmed intervjujev se je pošalil rekoč: »To je gotovo napaka. Moral bi biti prvi. Lestvico so naredili v sedemdesetih letih, zdaj jih je že več. Gotovo sem prvi.«

Še nekaj fotk Julievih potomcev:

Julio Iglesias jr.

Enrique Iglesias

In še najmlajši člani družine Iglesias:

Fotografije: Hola!, WireImage, julioiglesias.com

Osem delcev v sestavljanki resnice

Film: Točka Prednosti. Žanr: akcijski triler. Leto izida: 2008. Režija: Pete Travis.

Igrajo: Dennis Quaid, Forest Whitaker, Matthew Fox, Sigourney Weawer.

Trg v španski Salamanci je bil poln obiskovalcev, ki so želeli videti ameriškega predsednika. Brnele so kamere televizijskih postaj, ki so podpis sporazuma o boju proti terorizmu prenašale svojim gledalcem širom sveta. Po trgu in na odru so bili razporejeni agenti tajne službe, ki so skrbeli za varnost politikov. Deklica, ki je na prizorišče prišla z mamo, je lizala sladoled. Ameriški turist je vse dogajanje snemal s svojo malo kamero. Potem pa šok. Pod strelom je mrtev obležal predsednik ZDA in začel se je lov na atentatorja.

Režiser Pete Travis se je v Točki prednosti, svojem prvem filmu, ki je ugledal kinodvorane, zgledoval po z oskarji nagrajenih ali nominiranih filmih. Film, kjer isti dogodek gledalci spremljajo z različnih zornih kotov, ni nekaj novega. Že leta 1950 se je japonski režiser Akira Kurosawa v filmu Rašomon zasnove zgodbe lotil na podoben način. V zadnjih letih pa sta podobno taktiko ubrala tudi filma Usodna nesreča in Babilon. Kljub temu, da v filmu Točka prednosti nismo videli svežega pristopa, film predstavlja odstopanje od običajnih Hollywoodskih akcijskih filmov, kjer je potek filma bolj ali manj znan že od začetka.

Zgodba se vrti okoli atentata na ameriškega predsednika, ki so ga teroristi ubili med govorom o protiterorističnem sporazumu. Najprej vidimo dogodek skozi oči televizijske ekipe in režiserke, ki jo uteleša Sigourney Weaver. Ko pridemo do točke, kjer predsednik obleži, se ura spet vrne na začetek in tokrat smo priča dogodku, kot ga je videl eden izmed agentov tajne službe. Ko se vsa stvar od začetka, le z videnja druge osebe, ponovi še tretjič in četrtič, je občinstvo v kinematografih povsem na koncu z živci. Zakaj? Režiser je zgodbo spretno prekinjal na najbolj napetih delih in v vsaki posebej odkril le delec zapletene sestavljanke, nato pa se znova vrnil na začetek. Največjo napetost predstavlja zgodba o navidez povsem nepomembni deklici, ki tvori vez med vsemi zgodbami. Pred zmešnjavo, ki sta jo povzročila atentat in bomba, se je srečala z ameriškim turistom, v zmedi, ki je zajela Salamanco pa ji ob koncu vsake zgodbe grozi, da jo bo povozil rešilec.

Avtomobilsko dirjanje po ozkih španskih ulicah in strelski obračuni so vredni naziva akcijski triler. Čeprav se ob nekaterih vratolomnih vožnjah gledalec vpraša, ali je to res mogoče, pa so tovrstni pregoni pač neizogiben del akcijskih filmov. Ljubitelje tovrstnih filmov tako ne zanima, zakaj je bil avto skozi cel pregon brez praske, ko pa doseže svoj cilj izgleda kot stara vojaška konzerva.

Čeprav so dialogi na trenutke osladni, še posebno tisti med predsednikom in agentom, ki ga uteleša Dennis Quaid, pa igralska zasedba ponuja povsem spodoben akcijski film. V filmu, polnem akcije v stilu Bournove trilogije, je zbrana zasedba z oskarjevima nagrajencema Forestom Whitakerjem in Williamon Hurtom na čelu ter nominiranko Sigourney Weaver. V vlogi šefa agentov pa lahko spremljamo zvezdnika serije Skrivnostni otok Matthewa Foxa.